Vse povsod naenkrat

Everything Everywhere All at Once, 2022, Daniels (Dan Kwan & Daniel Scheinert)

zelo za

Posibilija.

V filmu Vse povsod naenkrat je vsega preveč – na briljanten, osupljiv, čudovito čudaški, originalen, unikaten način. Preveč je svetov, realnosti, detajlov, spominov, gegov, trikov, preobratov, pospešitev, naracij, ugank, fragmentov, verzij protagonistk in protagonistov, emocij, obžalovanj, perspektiv, zank, zgodovin, alternativ. To je borgesovski film, ki hoče vse videti in biti povsod – v pradavnini, med prakamni civilizacije, in v prihodnosti, v vsakem trenutku zgodovine, obenem pa hoče imerzivno izkusiti tudi vse potencialne verzije vsakega trenutka zgodovine. Ničesar noče zamuditi. Ničesar noče zgrešiti. Vsega se hoče dotakniti. Vsakega vzporednega sveta. Vsake vzporedne časovnice. Vsakega pripovednega vrtinca. Vsakega viličenja. Vsake intimnosti. Vsake ekstimnosti. Občutiti hoče vse odločitve, ki jih lahko človek sprejme. Vsak trenutek, vsako permutacijo hoče spremeniti v Rašomon.

Film Vse povsod naenkrat, ki sta ga posnela Dan Kwan in Daniel Scheinert (njuno umetniško ime je Daniels), avtorja šestminutnega eksperimentalnega, interaktivnega filmčka Posibilija (Possibilia), ki ga je mogoče gledati na 3,618,502,788,666,131,106,986,593,2 81,521,497,120,414,687,020,801,267,626, 233,049,500,247,285,301,248 načinov (ja, na več načinov, kot je sekund od Velikega poka do danes), je vsepovsod naenkrat, toda ne stegne in razleze se le po vsem vesolju, temveč po vsem multivesolju – po galerijski fluidni neskončnosti metafizičnih možnosti. Veliki pok multivesolja pa sproži nekaj čisto malega, neznatnega, rutinsko slepega, povsem kontingentnega, kafkovsko birokratskega – dacarska revizija poslovanja samopostrežne pralnice, ki jo vodita zakonca Wang, Evelyn (Michelle Yeoh) in Waymond (Ke Huy Quan).

V Los Angeles sta prišla po kalifornijske sanje, ki pa se niso izpolnile. Evelyn je zagrenjena, razočarana, frustrirana in morbidna, prepričana, da je življenje zgrešila, da je imela boljše možnosti, da bi lahko več dosegla in da je najboljše zamudila, da torej svojega potenciala – multivesolja v sebi – ni izkoristila. Hčerka (Stephanie Hsu) ji hoče dopovedati, da je res lezbijka, z njimi pa živi tudi Gong Gong (James Hong), njen oče, ki pred mnogimi leti itak ni hotel, da bi se poročila z Waymondom. Zdaj pa ji je zatežila še Deirdre Beaubeirdra (Jamie Lee Curtis), grozna davčna inšpektorica. Ko jo stisneta tesnoba in obup, se ji svet tako zmanjša, da ji lahko nove možnosti – in preživetje – omogoči le multivesolje. Še več: multivesolje, ki mu grozi uničenje, jo objame. Le zakaj ne – v enem vesolju je brezhibna in nepremagljiva hongkonška kraljica borilnih veščin (Prežeči tiger, skriti zmaj, če smo že ravno pri tem). Le poroko z Waymondom je morala zavrniti. Ha.

Ko tako napol burleskno, napol groteskno skače iz enega vzporednega vesolja v drugega, njen prikrajšani, zdolgočaseni, zamorjeni, nerealizirani sreča svoje boljše verzije. Njeno življenje dobi alternative. In razsežnosti. »Velik sem, v meni so množice,« vzklikne narator Whitmanove Pesmi o sebi (51). Evelyn bi lahko vzkliknila: Velika sem, v meni so množice! Res vsebuje ultimativno multitudo – multivesolje. Napolniti skuša vse njegove gube. Izživeti ves njegov manični evolucijski potencial. Nenadoma je povsod naenkrat. Nenadoma je vse mogoče. Nenadoma vidi, kako bi se moralo odvrteti njeno življenje. A kdo pravi, da tudi alternative ne bi na neki točki postale banalnosti, ki bi terjale alternativo? In kdo pravi, da tudi »pravi«, »čudežni« trenutki slej ko prej ne razpadejo v nič? In ja, kdo pravi, da v vsakem trenutku nimamo proti sebi naenkrat vseh vzporednih svetov, vseh možnosti in vseh svojih boljših, bogatejših, srečnejših verzij? Vsak spomin pač sproži preveliko množico alternativnih trenutkov. Koga to ne bi deprimiralo – in ga navdajalo s tesnobo? Multivesolje je ničelna vsota te tesnobe – melanholije modernega človeka, ki bulji v hladno, ravnodušno vesolje. Vse povsod naenkrat je film, ki hoče videti, kako bi izgledal, če bi multivesolje obstajalo. Ali bolje rečeno: če bi multivesolje lahko delovalo kot filmski set. Ko ga gledate, imate občutek, da hoče izumiti nov medij. (Kinodvor)