Grega Repovž

Grega Repovž

3. 6. 2022  |  Mladina 22  |  Uvodnik

Sprijaznitev

Več kot 30 let samostojne države se zdi dovolj dolgo obdobje tudi za sprijaznitev, da je Slovenija po vseh merilih majhna država – res majhna. Vsa poosamosvojitvena leta se zlasti politika in tudi mediji temu dejstvu nekako izogibajo, vsi skupaj sodelujejo v napihovanju te države čez njene dejanske meje, gre za vzbujanje občutka, da smo večji, ker se med seboj tako izjemno razlikujemo in je vsak košček te dežele ekskluziven. Te »sanje«, da je Slovenija kar spodobno velika država, najnazorneje kaže vedno znova oživljen projekt regionalizacije, pri čemer politika zadnja leta kot kar racionalno razdelitev poudarja reorganizacijo države v 14 pokrajin.

Zgolj za primerjavo: Furlanija - Julijska krajina je ena manjših italijanskih pokrajin, a ima 1,2 milijona prebivalcev. Benečija jih šteje skoraj pet milijonov, Bremen kot najmanjša zvezna nemška dežela ima 600.000 prebivalcev, avstrijska Koroška pa dobrih 550.000. V Sloveniji kot racionalno organizacijo države štejemo razdelitev države na 14 pokrajin s povprečno 150.000 prebivalci. Živega modela teh pokrajin seveda nimamo, le izjemno občutljivost vsake pokrajine, kjer politika ves čas spodbuja pričakovanje, da bo vsaka pokrajina dobila svoje upravno središče in pripoznanje svoje drugačnosti, imena, značilnosti. Zato ta projekt že toliko desetletij visi v zraku, pod prisilo evropskega modela financiranja pa imamo dejansko delitev na vzhodno in zahodno statistično regijo. Že to poimenovanje – statistična regija – nam tako jasno razkriva, kako globoko smo zabredli v nepotrebno drobljenje, ki izhaja iz prepričanja o izjemnosti vsake regije, ne priznava pa resničnega načina življenja prebivalk in prebivalcev teh pokrajin. Nihče si ne upa izreči imena novih morebiti večjih pokrajin, da ne bi izzval spora s prebivalci neke druge pokrajine, ki se čutijo prebivalci neke druge pokrajine. Velja se spomniti, kako absurden se je zdel spor med Makedonijo in Grčijo o imenu nove države, ki se je vlekel več kot 25 let in končal z imenom Severna Makedonija ter ponovnim političnim pretresom v obeh državah. A čeprav so izvori tega meddržavnega spora drugje, gre za zelo podobno iracionalnost in čustvenost – ki pa v resnici ovira razvoj in življenje prebivalcev.

Nova vlada Roberta Goloba – oziroma kar sam premier – je že napovedala nadaljevanje projekta regionalizacije Slovenije, kar daje slutiti, da gre za nadaljevanje delitve države na te absurdno majhne pokrajine, in to ravno v času, ko lahko vsi vidimo, kako se je način življenja v tej državi že spremenil in postal neprimerno manj vezan na same formalno sicer neobstoječe pokrajine. V Ljubljani na primer živi dobrih 280.000 ljudi, hkrati pa se jih v Ljubljano po uradnih statističnih podatkih vsak dan na delo pripelje 135.000, dejansko pa okoli 200.000, na dohodke, ki jih ustvarijo v Ljubljani, pa je vezanih do pol milijona ljudi, živečih po drugih predelih Slovenije. Ob tem podatku bodo seveda nekateri videli dokaz, da je Slovenija izjemno centralizirana država. No, Slovenija je premajhna za to oznako, pri tako majhni državi o tem sploh ni mogoče govoriti, v resnici se Slovenija več kot skladno razvija. Ljubljana poleg tega spada med manjša mesta v Evropi, ne govorimo o prestolnicah, temveč že med »navadnimi mesti« ne spada med velika. Ljubljana se namreč ne uvrsti niti med največjih sto mest v Evropi, Temišvar je večji, Karlsruhe je večji, Alicante je večji, Varna je večja, Aarhus je večji – namenoma seveda navajamo mesta, ki niso prestolnice, ampak mesta, ki jih večina od nas sploh ne šteje za primerljiva s slovensko prestolnico, so pa večja in mogočnejša.

Seveda se lahko to tridesetletno samozavajanje o velikosti države nadaljuje, lahko pa pride do sprijaznitve, med drugim tudi z dejstvom, da je resno središče na tako majhnem prostoru pač eno – in da je to Ljubljana, na katero je tako ali drugače vezana tretjina prebivalstva, eni v njem živijo, študirajo, delajo, drugi zgolj delajo ali pa se zgolj šolajo. Čas je, da se temu tudi Slovenija začne prilagajati –, ne pa da se še vedno zgražamo, kako je vse narobe, ker se ljudje vsak dan vozijo v prestolnico.

Na eni strani ta prilagoditev seveda pomeni investicije, ki bodo Ljubljano naredile dostopno vsem ljudem, ki želijo živeti, študirati ali delati v prestolnici, pri čemer se bo stremelo k minimaliziranju ekoloških in drugih posledic tega nespremenljivega dejstva. Prav za te ljudi namreč gre. To so namreč ljudje, ki zaradi tega dolgoletnega samozavajanja najbolj nastradajo, oni so tisti, ki plačajo najvišjo ceno, pa najsi gre za študente, ki plačujejo kriminalno visoke najemnine (pač, današnje najemnine v Ljubljani niso več zgolj oderuške), ali zaposlene, ki se vsak dan po avtocestnem križu prebijajo v Ljubljano in nazaj iz nje – namesto da bi lahko uporabljali sodobna in bolj ekološka ter hitrejša prevozna sredstva, torej vlake in tramvaje. Večina investicij, ki jih je treba namreč izvesti v Ljubljani, ni namenjena današnjim Ljubljančanom, ampak prihajajočim ter tistim, ki so se v zadnjih dveh desetletjih že ujeli v past, ki jim jo je nastavila država z napačnim regionalnim razvojem ter neobstoječo stanovanjsko in davčno politiko.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.