Grega Repovž

Grega Repovž

10. 6. 2022  |  Mladina 23  |  Uvodnik

Je kdo rekel elektrika?

V trenutku nastajanja tega članka ni jasno, ali je ljubljanski župan Zoran Janković vpleten v korupcijsko afero, povezano z gradnjo plinske elektrarne v Ljubljani. Gre za največjo naložbo v prestolnici, vredno 118 milijonov evrov, kriminalisti pa trdijo, da je bila pri tem poslu ponujena podkupnina 3,5 milijona evrov, pri čemer naj bi bilo 650 tisoč evrov že izplačanih. Policija navaja, da so v afero vpleteni Jankovićevi najožji sodelavci, med njimi direktor Energetike Ljubljana Samo Lozej in direktorica Javnega holdinga Ljubljana Zdenka Grozde. Dodatno dvome o Jankovićevi čistosti zbuja to, da je bil posrednik za grško družbo, ki jo je Energetika Ljubljana izbrala na razpisu, poslovnež Petar Komljenović, dolgoletni Jankovićev prijatelj in poslovni partner njegovih družb. A hkrati zaradi načetega zaupanja v policijo ta trenutek ne vemo niti, kako verodostojna je preiskava: začela se je v času, ko so nacionalni preiskovalni urad vodili ljudje, ki jih je Janez Janša postavil tja prav z namenom obračunavanja s političnimi nasprotniki – med katerimi je seveda tudi Zoran Janković.

A ta preiskava se dotika srčike problema: problema, ki se mu reče energetika. V slovenski politiki vsi stegujejo roke po energetiki. Z njo so povezane največje afere v državi, z njo je povezane tudi največ korupcije, če ne štejemo prodaje orožja. Energetika je večidel navidezen posel, za katerega se zdi, kot da država z njim nima nobene zveze, ker sicer ne bi deloval po ekonomskih načelih, ne bi bil biznis s konkurenco, trgom, velikimi igralci, hudimi boji za vsakega odjemalca, visokimi plačami in nagradami. Vendar je to dejansko državni sistem, ravno dovolj izločen iz države, da zanj ne veljajo pravila javnega, hkrati pa je ravno dovolj vključen v državo, da ima politika v njem neizmeren vpliv.

Med političnimi strankami je dolgo veljala tiha zaveza molka o tem, a vsaka nova stranka, ki je vstopila v vladno sfero, si je hitro zagotovila svoj energetski pisker. V inkriminirani družbi Sodo sta si na primer dolga leta harmonično »delili novce« SDS in SD. Plin je že dolgo domena SDS, Velenje in Šoštanj še vedno spadata v domeno SD, dravske elektrarne ima v rokah SDS, enako velja za spodnjo Savo, v Elesu imajo za eno nadstropje političnih in strankarskih kadrov iz različnih obdobij, v grozdu plinskih podjetij so specializirani za otroke veljakov SDS, Alenka Bratušek si je v času Marjana Šarca tudi ustvarila svoj »piskrček« itd. Plače v panogi so za slehernika nepredstavljivo visoke. Dejansko razen res redkih družb, in ena izmed njih je bila Golobov Gen-I, nobeno elektropodjetje ne deluje tržno, vsa delujejo monopolno, sama določajo vse, poslovne odločitve so navidezno tržne.

Najbolj se zlaganost te panoge kaže prav danes, ko cene energentov, torej plina in nafte, rastejo zaradi vojne v Ukrajini, hkrati pa državni proizvajalci elektrike zvišujejo ceno te z izgovorom, da jo morajo na enotnem evropskem trgu prodajati po enakih cenah na domačem trgu in tujih, saj jih k temu zavezuje evropska zakonodaja. S tem argumentom se danes zvišujejo cene elektrike, na katere cena plina in nafte ne vpliva. Ali kot je pred letošnjo prerano smrtjo dejal starosta slovenske energetike dr. Peter Novak: »Podražila se nista ne voda ne sonce, tudi strošek dela ni zrasel, ne cena goriva za jedrsko elektrarno.« Te besede je izrekel še pred vojno v Ukrajini – takrat se je cena elektrike v Sloveniji zviševala zaradi, saj ne more biti res, koronske krize.

A opisali smo, zakaj so ta podjetja tako močna: ker so v simbioznem odnosu s političnimi strankami in njihovimi vrhovi, s politiko kot tako. Dejansko morajo stranke v teh razmerjih, od katerih imajo koristi same stranke, tam zaposleni strankarski kadri in družinski člani politikov, pogosto tiho privoliti v zahteve teh podjetij. Vsaka usluga ima svojo ceno.

Toda prav v energetiki se je naša država v tem trenutku znašla v nenavadnem položaju: na mestu predsednika največje stranke in vlade imamo zdaj človeka, Roberta Goloba, ki vse to ve, človeka, ki je del teh iger tudi igral – navsezadnje je celo, da je imel mir, financiral propagandni stroj SDS. A Golob res pozna to kvaziindustrijo, ve, kdo so dejanski igralci, kdo kmetje na šahovnici. Ve, kdo je komu kaj dolžan, ve tudi, čigav je kateri rajon v energetiki, če se izrazimo v besednjaku uličnih tolp. A vsega tega ne pišemo, da bi ga obsojali, temveč obvezali.

Ali se namerava tega lotili in ali je bil v svojih napovedih in distanciranju od energetskega lobija iskren, se bo pokazalo že pri pripravi draginjskih ukrepov, torej zelo hitro. O tem, kako preseči nastajajočo energetsko draginjo, je dal eno svojih najboljših izjav. Rekel je, da se bo pogovoril z vodstvi odgovornih podjetij na tem področju. Ta na videz preprosta izjava je dejansko brutalno sporočilo: ne, ne gre za trg, ne gre za evropske direktive in obveze, pri ceni energentov gre za odločitev vodstev teh podjetij. Oziroma točno to, kar je rekel pokojni Novak.

A to je le prvi korak. Drugi je razgradnja te nezdrave strukture. Upor bo velik. Tudi v njegovi stranki.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.