Grega Repovž

Grega Repovž

24. 6. 2022  |  Mladina 25  |  Uvodnik

Vojni dobičkarji

V teh dneh velike svetovne naftne družbe, pa tudi lokalne, objavljajo končne rezultate poslovanja v lanskem letu. Analitiki ves čas ponavljajo, da naj bi bil za lansko rast cen energentov in reprodukcijskega materiala ter transporta in drugega kriv postepidemični zagon gospodarstev. Povpraševanje po prvem letu zastoja naj bi bilo tako veliko, da ga dobavitelji niso več dohajali, čemur je sledila rast cen. Zakaj so torej cene rastle? Ker so lahko. Ne zato, ker so se spremenile vhodne cene, ampak ker na teh trgih ni več nobene regulacije. Šlo je torej za čisto zlorabo izrednih razmer.

Rasti prometa in dobičkov naftnih družb so namreč tolikšne, da so verjetno trgovci z drogo in orožjem začeli razmišljati, da bi opustili nelegalne posle in prešli med zakonite poslovneže: ker takšnih rasti sami ne dosegajo. Prihodki družbe Saudi Aramco so zrasli za 71 odstotkov. ExxonMobil je promet povišal za 52 odstotkov, Shell prav tako, Total pa za 65 odstotkov. Niso prodali bistveno več, vendar po bistveno višjih cenah. Ampak temu rečemo prosti trg, globalna konkurenca, kapitalizem, nikakor pa ne zlorabljanje izrednih razmer zaradi epidemije.

Ni vprašanje, zakaj so krize takšen praznik kapitalizma in kapitala, ampak zakaj je tako normalno in sprejemljivo, da se v času kriz podjetja in družbe spremenijo v »vojne dobičkarje«. Ko namreč te družbe objavljajo svoje rezultate, bi morale ob tem čutiti vsaj nelagodje. Vendar nikogar ni sram, da je izjemen rezultat posledica zlorabe epidemije. Je res tisto, kar naj bi bilo v družbi nedostojno, v poslovnem svetu uspeh?

Seveda se v tem letu to pospešeno nadaljuje. Tokrat izraz vojno dobičkarstvo sploh ni metafora, ampak gre dobesedno za to: vojno dobičkarstvo, zlorabo dejstva, da je Rusija brutalno napadla sosednjo državo, da v tej državi vsak dan umre več sto ljudi, da je 11 milijonov razseljenih – zaradi česar je svet seveda padel s tečajev. Vendar se večina cen ne povišuje zato, ker bi gospodarstvo dejansko čutilo posledice pri svojem poslovanju, ampak ker ta kapitalistični ustroj zlorablja vojno in posledično izredno stanje. Pribitki in višje cene, začne se že pri elektriki, niso posledica vojne ne blokade Rusije, ampak predvsem tega, da kapital vojno in rusko agresijo – in mrtve in ranjene – zlorablja kot razlog, da lahko povišuje svoje pribitke in marže. Ker lahko.

Ameriški predsednik Joe Biden je pretekli teden neposredno napadel konzorcije ladijskih prevoznikov, ki so se povezali in skupaj povišujejo cene že drugo leto. Tudi on je opozoril na noro rast prihodkov in dobičkov. No, Biden je dejansko le nemočno vil roke. A čeprav ni naredil nič, je naredil več, kot je naredil kdorkoli izmed evropskih politikov.

Leta 2008, ko je izbruhnila finančna kriza, so seveda poskočile cene, izredne razmere so vsi nemudoma izkoristili. A sod nafte je takrat na svetovnem trgu stal 140 dolarjev, na slovenskih črpalkah pa je cena za liter goriva dosegla največ dobrih 1,3 evra. V zadnjih tednih znaša cena sodčka nafte le 110 dolarjev, cena za liter goriva na slovenskih črpalkah pa presega 1,8 evra. Zakaj? Ker lahko. To je ta igra. Imenuje se vojno dobičkarstvo.

Predstavljajmo si malega mešetarja, ki bi izčrpanim beguncem iz Ukrajine na cesti prodajal kajzerice, kupljene v trgovini za vogalom, po dvojni ceni. Kaj bi si mislili o njem? Da je goljuf in ničvrednež. A drugače bi nanj gledali, če bi imel majhno trgovino in počel isto. Bi se že manj zgražali. In ko to počne neka ugledna družba z lepim logotipom in urejenim predsednikom uprave s kravato, skladno z obleko – v čem je razlika?

Ko torej evropski voditelji upravičeno kažejo na Rusijo kot povzročiteljico krize, ki jo vedno bolj čutijo tudi prebivalci Evrope in vsega sveta, se je treba ozreti tudi po svojih državah. Da, vojna je. Ampak ni samo vojna, je tudi zloraba vojne. In to dela kapital. Družbe, od transportnih do energetskih do proizvajalcev hrane, imajo imena. Kako se je lahko kruh v Sloveniji podražil za 25 odstotkov, če cena pšenice v ceni kruha predstavlja manj kot osem odstotkov? To je preprosto zavržno. Kako brez zadržkov je kapital pri tem danes, smo videli na slovenskih bencinskih črpalkah preteklo nedeljo in ponedeljek. Zakaj sta prodajalca naftnih derivatov, ugledni družbi, tako ravnala? Ker lahko.

Do danes se niti ena evropska institucija ni odzvala na to, kar se dogaja – in dogaja se po vseh državah. Dejansko kapital povsod ravna tako, kot sta ravnala Petrol in OMV/MOL pri nas. Ker lahko. In na očeh javnosti. Dogaja se pri cenah energentov, dogaja se pri cenah hrane, osnovnih potrebščin. Seveda so dvigi cen v ne tako majhnem delu posledica vojne in odziva nanjo. A so tudi in vse bolj posledica špekulativnosti in vojnega dobičkarstva.

Ta vojna ni odprla samo geostrateških vprašanj, ampak kopico moralnih vprašanj, tudi etičnosti samega družbenega sistema brez resne regulacije. Vse se dogaja na očeh javnosti in ta opazuje, kako se na to vojno dobičkarstvo odziva politika. Javnost točno ve, kaj se dogaja, in počasi bo začel naraščati bes. Prav na ta bes pa čakajo populisti, tudi slovenski. Pri čemer zmerne politike vedno znova pozabijo, da se kapital in populizem dobro razumeta. Slovenija je dober primer države, kjer sta se kapital in populistična desnica povezala. Njuna usklajenost v napadih na novo vlado je prav neverjetna, celo iste izraze uporabljata. Obojim gre namreč za denar, pa čeprav je vse ozaljšano z domoljubnim patosom.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.