Grega Repovž

Grega Repovž

8. 7. 2022  |  Mladina 27  |  Uvodnik

Zapravljena priložnost

V ponedeljek smo doživeli hladen tuš – začela so se pogajanja med vlado kot delodajalcem in sindikati javnega sektorja, vlada pa je na pogajanja prišla z – recimo temu tako – nepremišljenim predlogom. To je mil izraz. Vladna stran je namreč sindikatom javnega sektorja ponudila zgolj draginjski dodatek v obliki dodatnega regresa za najnižjih 24 razredov, zavrnila pa pogajanja o uskladitvi plač z rastjo cen oziroma inflacijo. Pri več kot desetodstotni inflaciji? To ravnanje razkriva oholost, nevednost, predvsem pa nerazumevanje razmer, v katerih se je znašla Slovenija. Inflacija ni čas za preigravanje. Inflacija je preresna zadeva, da bi se lahko šli te igre. In sicer zato, ker imajo sindikati v razmerah rastočih cen zelo veliko moč.

Za zdaj so sindikalni vodje ministrico za javno upravo Sanjo Ajanović Hovnik zgolj vljudno opozorili, da se igra z ognjem. A vseeno je bilo to zadnje opozorilo.

Seveda stvari niso enoznačne. Slovenski plačni sistem, ne le v javnem sektorju, je popolna zmešnjava. Del zaposlenih deluje v okviru kolektivnih pogodb, večina je zaposlena neposredno po zaposlitveni zakonodaji, specifike poklicev se ne upoštevajo itd. V javnem sektorju je v veljavi enotni plačni sistem, ki pa je že razpadel, gre za Virantovo predvolilno uravnilovko iz leta 2008, s katero sta Janša in Virant takrat neuspešno »kupovala« naklonjenost volivcev za naslednji mandat. Nobena vlada pa se sicer neumnega sistema plač ni več drznila dotikati zaradi strahu, da bo na koncu cena novega sistema nesorazmerna rast plač in še več nezadovoljstva.

No, večina vlad je z oblasti – z volitvami ali brez njih – odšla prav zaradi iger s plačami. Vse so mislile, da imajo moč, da jo lahko kažejo ravno sindikatom. Zakaj je že odstopil Miro Cerar? Zaradi pogajanj o plačah.

A k tem razmeram v slovenskem plačnem kaosu je zdaj treba prišteti izredno okoliščino: visoko inflacijo. To stvari zelo spremeni. Več kot desetodstotna inflacija namreč pomeni, da so življenjski stroški tistih, ki imajo dohodek, nižji od povprečne plače – in takih je v Sloveniji, z upokojenci vred, več kot 75 odstotkov –, v tem letu višji tudi za 20 odstotkov. Moč v takšnih razmerah preide na sindikate.

Ti ropotajo in rožljajo po vsej Evropi. Toda pravi val stavk je napovedan za september. V zavedanju razmer si zato danes noben politik ne upa biti tako ohol, da bi si drznil reči, da se plače sploh ne bodo zvišale. Še več: osnovna zvišanja so že dogovorjena, a sindikati zahtevajo več. Delavci v nemških železarnah in jeklarnah bodo zaradi inflacije že od avgusta dobili 6,5 odstotka višje plače. Julija in avgusta bodo dobili še po 500 evrov dodatka, da bodo laže prebrodili visoke stroške za elektriko. Eden največjih nemških sindikatov IG Metall pa zahteva več kot osemodstotno zvišanje plač. Enako je v nemškem javnem sektorju. Pri tako visoki inflaciji bi bilo zanikanje nujnosti zvišanja plač v javnosti razumljeno kot vrhunec nesramnosti. In prav to si je privoščila slovenska vlada.

Predsednici Evropske centralne banke Christine Lagarde, varuhinji evra, ki bi se ji moralo zdeti zviševanje plač nezaslišano, na primer na misel ne pride, da bi govorila, da plače ne smejo rasti, ampak že mesece ponavlja, da mora biti rast zmerna, da ne bi poganjala inflacije, da pa njeno breme nikakor ne sme pasti le na zaposlene.

Kako se torej lahko zgodi, da v teh razmerah slovenska ministrica Sanja Ajanović Hovnik – v imenu vlade – pride na pogajanja in zavrne pogovore o usklajevanju z inflacijo?

Sanja Ajanović Hovnik inflacijskega obdobja, ki je v Sloveniji trajalo do leta 2003, verjetno ne pozna, ker drugače tega ne bi nikoli naredila. V inflaciji ne zaostruješ, ampak sklepaš kompromise. Ker ima druga stran tudi veliko moč. Vsaj premier Robert Golob in finančni minister Klemen Boštjančič bi morala vedeti, da se v času inflacije ne gre igrati s sindikati. Le eno orožje ima namreč pogajalec na vladni strani: verodostojnost. Z močjo se ne da nič doseči. Da jima resnost razmer ni jasna, sta pokazala tudi s tem, da sta zvišala plače ministrov in državnih sekretarjev glede na Janševo ekipo. Kdo, ki ima malo vednosti o pogajanjih in politiki, naredi kaj tako nepremišljenega, ko ve, da ga čakajo pogajanja s tako rekoč vsemi sindikati v državi? Mar ni takšne neumnosti naredil že Janša?

Ko se namreč država znajde v inflaciji, pri teh pogajanjih ne gre več samo za plače, ampak za dogovor, kako bodo te zaostajale za inflacijo, da država ne zaide v inflacijsko spiralo – ne gre za plače, ampak za stabilnost celotne ekonomije in države. Gre za resen, vseobsežen socialni pakt med socialnimi partnerji, za razdelitev bremena med državo, podjetja in zaposlene. Je finančni minister Boštjančič sploh že poklical starosto slovenskih javnih financ Dušana Mramorja, ki je leta 2002 po 15 letih prav s socialnim dogovorom s sindikati ustavil inflacijo v Sloveniji?

A namesto da bi v vladi izkoristili zaupanje sindikatov, da je ta vladna ekipa drugačna, so ga ta teden popolnoma brez razloga zapravili.

Pri čemer pa v oči bode, kako popustljiva in razumevajoča je vlada do energetskih podjetij, prodajalcev nafte, trgovcev in drugih udeležencev na trgu, ki dejansko s špekulacijami spodbujajo rast inflacije (in letos hkrati izplačujejo rekordne dobičke), na pogajanjih s sindikati pa kaže svojo domnevno neizprosno moč.

A kot smo zapisali. Vlada ima srečo, da so sindikati za zdaj ostali mirni. Toda mirni so zato, ker imajo moč. Daje jim jo inflacija. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.