Umor iz osebne zamere

N'toko

22. 7. 2022  |  Mladina 29  |  Žive meje

Šinzo Abe ni umrl veličastne smrti. Pustimo ob strani, kaj so po njegovem umoru skozi hlinjene solze govorili mediji in svetovni voditelji – vsi vemo, da atentat na prvega moža Japonske ni bil »napad na demokracijo in naše skupne vrednote«. Abe ni umrl v ideološki vojni proti komunizmu, niso ga pokončale bombe kakega okupatorja, ni ga ustrelil strankarski nasprotnik ali aktivist podtalnega političnega gibanja ... Ubil ga je popoln brezveznež, neki Tecuja Jamagami, ki je voditelju zameril sodelovanje z versko organizacijo, odgovorno za bankrot njegove družine. Povsem naključen umor iz osebne zamere, brez ideološke ali politične razsežnosti. Jamagami se je politiku približal med nekim nepomembnim govorom v majhnem okraju in mu s strelom iz doma narejene pištole preluknjal vrat. Podobno klavrna smrt, kot bi se spotaknil ob odvezano vezalko in si na pločniku zlomil tilnik.

Pa vendar, ko zadevo pogledamo pobliže, v atentatu najdemo nekaj poetičnega. Abe in njegova širša družina, ki je od druge svetovne vojne skoraj neprekinjeno obvladovala japonsko politiko, sta bila vendarle mojstra preživetja. Njegov ded po materini strani, Nobusuke Kiši, je bil med ameriško okupacijo zaprt zaradi vojnih zločinov v Mandžuriji in bi moral biti usmrčen ali vsaj umreti v ječi. Rešil ga je protikomunistični obrat v ameriški politiki, saj so se v Washingtonu odločili, da je bolje prepustiti vodenje Japonske nekdanjim Hitlerjevim zaveznikom kot pa dopustiti možnost, da oblast prevzamejo delavske stranke. Vojnega zločinca Kišija so tako izpustili iz zapora in politično rehabilitirali – podobno kot nemški nacisti v Evropi si je nadel zastavo liberalne demokracije in dve leti kasneje je ob Cijini pomoči postal premier.

Abejevemu očetu Šintaru je bilo med vojno prav tako namenjeno umreti, saj je služil kot pilot kamikaze. Tudi njega so rešili Američani, ko so tik pred njegovim zadnjim poletom z atomsko bombo končali vojno. In namesto da bi Šintaro Abe postal mučenik, je postal prominenten minister nove vladajoče stranke. Podobno pa je skorajšnjemu propadu ubežal tudi sam Šinzo Abe – leta 2009 se je boril z boleznijo, njegova stranka pa je pod težo gospodarske krize in neštetih korupcijskih afer prvič v zgodovini izgubila na volitvah. Tudi njemu je na pomoč priskočil jedrski čudež – rešila ga je katastrofa v Fukušimi, ki je politično pokopala njegove nasprotnike in mu na volitvah leta 2012 omogočila zmagoslavno vrnitev. Nobusuke Kiši je očitno ustvaril politično dinastijo, ki se zna izvleči iz vsake krize.

Družina je morala biti odporna proti napadom, saj je vodila osovraženo politiko. V srcu njene agende je bila želja po ponovni militarizaciji Japonske. Srdito se je borila proti 9. členu ustave, ki državi narekuje pacifizem, in jo na vsak način poskušala pognati nazaj v imperialne boje – četudi zdaj le v imenu Američanov. To je pomenilo sejanje strupenega nacionalizma (Abe je spadal med glasne zanikovalce japonskih vojnih zločinov), hkrati pa servilno uklanjanje ameriški politiki, ki je Japonsko razumela kot svojo vojaško izpostavo v Tihem oceanu. Nič od tega ni bilo priljubljeno med Japonci. Ti si niso želeli postati oporišče za novo vojno s Kitajsko ali Severno Korejo, zato je sodobna japonska zgodovina vse do danes polna množičnih protestov proti militarizaciji in politikam vladajoče stranke.

Abejeva družina se na proteste ni kaj dosti ozirala. Že Kiši je leta 1955 ob podpori ZDA začel vzpostavljati mornarico, Abe pa je nadaljeval njegovo usmeritev, se tudi sam boril proti 9. členu ustave, podprl invazijo na Irak in približevanje Natu. Uporno ljudstvo je poskušal pasivizirati s promocijo potrošništva in individualizma. Kjer to ni zaleglo, si je pomagal z drakonskimi zakoni za kaznovanje žvižgačev, s povečanjem policijske represije in seveda s pomočjo mednarodnih elit, ki so stranki zagotavljale finančno podporo in zmage na volitvah. Med drugim ga je podpirala skrajno konservativna ločina Unitaristična cerkev, ki je delovala kot finančni posrednik med njim in ameriškimi republikanci. Japonska je postala država, ki jo iz ozadja vodijo nedotakljive elite, ljudje pa lahko svojo voljo izražajo zgolj še kot individualni potrošniki.

Toda militarizirana, nedemokratična in individualizirana Japonska, ki jo je gradila družina Šinza Abeja, je hkrati Japonska, ki ga je ubila. Država po sedmih desetletjih vladavine LDP morda ni bila več zmožna proizvesti resne politične opozicije, niti ni več zmogla ustvariti nevarnega ljudskega gibanja. Pred vsem tem je bil Abe varen. Toda samo njegova Japonska je lahko ustvarila Tecujo Jamagamija. Ustvarila je odpuščenega pripadnika Kišijeve mornarice, duhovno razpetega med imperialno agresijo in totalno servilnostjo svoje domovine. Ustvarila je družino, ki ji je Unitaristična cerkev pokradla vse premoženje. Ustvarila je dolžnika, ki je nekoč poskušal napraviti samomor, da bi z življenjskim zavarovanjem plačal stroške bratovega zdravljenja. Ustvarila je ponižanega voznika viličarja, ki je poskušal preživeti v dobi »abenomike«. In ustvarila je milijone ljudi, ki nimajo nobene politične ideologije, gojijo pa globoko zamero. Tecuja Jamagami je zameri zgolj dal ime. Ko je nekega dne videl najvplivnejšega Japonca, kako se dobrika verskim šarlatanom na konferenci unitaristov, je svojo zamero poimenoval »Šinzo Abe«.

Atentat zato morda ni tako brezpomenski, kot se zdi. To nesmiselno javno nasilje ni nič drugega kot stranski produkt sodobnega načina vladanja. In je del nasilja, ki ga lahko opazujemo v vseh tehnološko razvitih državah kapitalističnega centra. To so države brez politike, ki jih vodijo sivi birokrati v imenu nevidnega algoritma, države, kjer niti protesti niti volitve ne spreminjajo ničesar. To so države, ki navzven gojijo agresivni nacionalizem, navznoter pa pasivno potrošništvo. Se lahko čudimo, da vse bolj postajajo prizorišča šolskih pokolov, strelskih pohodov, obglavljenih učiteljev, zaklanih sorodnikov in umorjenih javnih osebnosti? V družbah brez politike postane nasilje posameznikov edini politični izraz. Stiska ljudi se lahko manifestira le kot apolitična agresija – kot naključni izbruh posameznikov nad naključnimi žrtvami. Če ljudje ne morejo oblikovati skupnih političnih ciljev, jih vodi le individualna zamera, ki ji vsak da svoje ime. To je lahko ime javne osebnosti, lahko je ime bližnjega, lahko je ime manjšine, verstva ali kar človeštva samega. Na prizorišče stopa politika osebnih zamer, pred katero ni varen nihče.