Marcel Štefančič jr.

29. 7. 2022  |  Mladina 30  |  Kultura  |  Film

Sirota: Prvi umor

Orphan: First Kill, William Brent Bell

zadržan +

Vrnitev.

Jaume Collet-Serra, avtor šokerjev in trilerjev Hiša voščenih figur, Neznanec, Nočni lov, Nonstop in Nevarnost iz globine, je leta 2009 posnel Siroto, psihotriler s twistom, vrednim Rusheve Barve noči: za devetletno Esther (Isabelle Fuhrman), ki jo posvojita Kate in arhitekt John, zakonca iz Connecticuta, se na koncu – po številnih »nesrečah« in umorih – izkaže, da je v resnici triintridesetletna Leena, sociopatka iz Estonije. Sirota je svarila: ne posvajajte otrok iz nekdanjih komunističnih dežel! Lahko da so Esther! No, Esther ni bilo več mogoče posvojiti. Kate, ki jo igra Vera Farmiga, jo hladnokrvno ubije. Zlomi ji vrat. In potem jo še utopi. Da se ja ne bi vrnila. A takšni, kot je Esther, se vračajo. To vemo. Grozljivke – filmi groze, gorja in gravža – temeljijo na vračanju pošasti: Michael Myers je vedno navidez umrl, a se je potem vrnil. Kot Freddy, Jason, Chucky, celo Norman ( ja, Bates). A Esther je v Siroti tako prepričljivo umrla, da se je producentom verjetno zdelo, da bi bilo povsem nesmiselno in preveč za lase privlečeno, če bi se vrnila v nadaljevanju, zato so ji omogočili, da se vrne v predzgodbi. Ker za bolj ko ne zgodbo o izvoru, se vse skupaj začne v Estoniji – v psihiatričnem azilu, kjer imajo nepredušno zaprto enaintridesetletno Leeno (Isabelle Fuhrman), ki »izgleda kot otrok«, a je »izjemna prevarantka«.

Psihopatska verzija Shirley Temple. Vsak trenutek, ko ne manipulira, laže in zapeljuje, je vržen stran. Zapelje tudi stražarja, ki mu potem brutalno razbije glavo – in zbeži. Kruta je in neusmiljena, obvlada vse tehnike psihološke vojne, mojstrica maske in impersonacije. Dajte ji minuto, pa izgleda kot šolarka s čopki. Pika Nogavička, ki klavir igra kot Čajkovski. In že sprejme identiteto Esther, izgubljene, ugrabljene, ponovno najdene hčerke ameriškega zakonskega para, Katie (Julie Stiles) in Richarda (Rossif Sutherland). In že je na poti v Ameriko – vsa sladka, prijazna, zvedava, ljubka, inteligentna, vesela, družabna in vljudna. In angelska in čopkasta. Komaj čaka, da vidi očka. Tako je zrasla! Zdaj bodo srečna družina! Tudi brata ima. Dom – končno! A dom ni več dom. Dom je kičasto brezno patologije. Tudi brat ni več brat. In ja, tudi starši niso več starši. Katie namreč »malo« Esther prepusti psihiatrinji, ki se ji zdi čudno, da ima tako hud akcent, in ki ima občutek, da le igra, da je torej njeno obnašanje le »performance«. Prav ima. Leena/ Esther je odlična igralka: spletkari, se prilizuje, deli komplimente, briše sledi, v slogu replikantov iz Scottovega Iztrebljevalca navdušuje z lažnimi spomini na srečne družinske trenutke in potovanja (Pariz, Toskana, Yellowstone), v slogu Udbe pazi, da je kdo ne bi pogruntal in razkrinkal, tistih, ki kaj posumijo, kot recimo detektiv-ki-je-preveč-vedel, pa se znebi. Mojstrica preživetja. »She’s a maniac.« Pleše kot še nikoli. To je njen Flashdance. Esther je simptom družine, v katero pride – njena poudarjena, pretirana, ekscesna verzija, njen notranji mrak. Esther – ali pa katerikoli otrok – mora biti odlična igralka, če hoče preživeti družino in družinske vrednote. Dom je postal bojišče – starši in otroci si ne zaupajo več. Drug drugemu se zdijo sumljivi. Patološki. (kino)

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.