Grega Repovž

Grega Repovž

5. 8. 2022  |  Mladina 31  |  Uvodnik

Predsednik republike

Čeprav je bilo o ustavni ureditvi, ki določa položaj predsednika republike in njegove pristojnosti, v dobrih tridesetih letih izrečenih veliko tehtnih in tudi pavšalnih ocen, je po štirih predsednikih nove dobe, Milanu Kučanu, Janezu Drnovšku, Danilu Türku in tudi Borutu Pahorju, mogoče ugotoviti, da ima z ustavo določena funkcija ravno dovolj moči in teže. To se je pokazalo pri vseh štirih predsedniških osebnostih. Zaradi neposredne izvolitve je imel vsak izmed predsednikov dovolj javne moči, da sta mu zakonodajna in izvršna oblast v ključnih trenutkih morali prisluhniti ali pa prevzeti nase, da je predsednikova kritika ali podpora vplivala na stabilnost vladajoče koalicije in vlade. Hkrati ima slovenski predsednik v rokah dejansko moč, saj s predlaganjem ustavnih sodnikov vzpostavlja ideološki in politični temeljni okvir države.

To se je videlo navsezadnje tudi pri zadnjem predsedniku Borutu Pahorju: politično je bil šibek predsednik, njegova mnenja in dejanja niso imela veliko teže v javnosti, hkrati pa sta njegovi politična pristranskost in neodgovornost zahtevali od javnosti in politike zelo močan angažma, da ne bi ustavno sodišče postalo le podaljšana roka SDS, stranke, ki ji kljub drugačnim kariernim izhodiščem in poti Pahor politično sledi in prikimava že zelo dolgo. V svojih dveh mandatih je storil vse, da bi zadovoljil pričakovanja Janeza Janše, zlasti, ko je imel ta moč, vedno znova je poskušal na ustavno sodišče postaviti narodnjaške in trdo konservativne pravnike, jastrebe, a mu kljub trudu tega sodišča ni uspelo spriditi. Danes je večinsko sestavljeno iz liberalnih in širokih pravnih mislecev – a le zaradi angažirane javnosti in politike, ki ji je Pahorjeve poskuse večinoma uspelo ustaviti. Pretežno kakovostno sestavljeno ustavno sodišče ni plod njegovega razmisleka in dela, temveč odločnega angažmaja politike in tudi javnosti zoper prav tega predsednika republike in njegove predloge.

Kaj nam je torej pokazal zadnji predsednik republike? Da imamo ustavo, ki preprečuje, da bi slab in kljub starosti politično neodgovoren in nezrel predsednik naredil veliko škode. Pahor je bil namreč prav to: slab predsednik. Ustavna ureditev položaja predsednika se je torej še enkrat izkazala za dobro in modro, tokrat s svojimi omejitvami pristojnosti predsednika republike. Prav tisto, kar je bilo pri ustavni ureditvi položaja predsednika republike deležno največ kritike, domnevne pretirane omejitve pristojnosti, pri čemer so bile sprejete zato, ker so se politiki preloma s komunizmom neupravičeno bali dolge roke Milana Kučana, se je zdaj izkazalo za modrost piscev ustave. Morda se je pri dobrih in modrih predsednikih res zdelo, da jim je ustava preveč zvezala roke, a že pri prvem slabem predsedniku se je to izkazalo za zgolj in samo dobro. Ustava je torej Slovenijo v tem primeru spet večidel obvarovala zdrsa, kakršnim smo bili priča v podobnih političnih razmerah v nekaterih drugih vzhodnoevropskih in balkanskih državah. Podobno se je ustava izkazala pri varovanju človekovih pravic, kjer se njena naprednost kaže vedno znova in znova. Mar ni neverjetno, na primer, kako dobro varuje slovenska ustava človekove pravice, od svobode zbiranja do temeljnih človekovih pravic – pa čeprav je bila napisana pred tridesetimi leti, ko so bile nekatere danes tako logične človekove pravice, s prepovedjo razlikovanja med ljudmi vred, v resnici šele na začetku svoje poti v dejansko življenje?

Ko torej govorimo o predsedniku republike, se moramo zavedati, da je lahko slab in tudi nevaren človek. Poglejmo nekaj dejanj Boruta Pahorja. Z imenovanjem Borisa Štefaneca, širši javnosti neznanega in popolnoma nemarkantnega pravnika – ki je imel sicer delno celo dobre namene, z njimi pa vemo, kako je – mu je uspelo protikorupcijsko komisijo, ki je pod Goranom Klemenčičem in Rokom Praprotnikom začela preganjati korupcijo v politiki, dejansko uničiti. In to je Pahor naredil namenoma, zavestno, verjetno v dogovoru z Janšo, ki mu je bila ta komisija hud trn v peti. Enako je storil z varuhom človekovih pravic: tudi tja je dal v tihem dogovoru s politiko postaviti človeka zelo jasne konservativne provenience Petra Svetino, ki je imel dve leti na – kot je do danes že večkrat potrdilo ustavno sodišče – serijsko kršenje človekovih pravic v času Janševe vladavine nekaj lepotnih pripomb. Zakaj je tako ravnal Pahor? Z zlimi nameni. Da je s tem izničil še eno pomembno funkcijo. In seveda je poskušal obrniti ustavno sodišče, na srečo neuspešno. To je Pahor. Dokaz, da je lahko predsednik slab in tudi nevaren človek.

Nekdanjemu ameriškemu predsedniku Donaldu Trumpu je uspelo narediti prav to, kar je poskušal tudi Pahor, med posledicami pa je po novem odtujljiva pravica ameriških žensk do splava. Pahor se od Trumpa razlikuje zgolj po tem, da mu to ni uspelo.

Predsednik je, z drugimi besedami, pomembna funkcija. Zato je danes treba zelo natančno poslušati kandidate zanjo. Ker predsednik oziroma predsednica je lahko ne samo slab oziroma slaba, ampak lahko z nekaj preračunljivimi in ideološkimi imenovanji zelo spremeni državo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.