Knjiga / Dino Pešut: Očetov sinko

+ + + +

Kriza odraščanja

Krajši roman mlajšega hrvaškega pisatelja Dina Pešuta (rojen leta 1990) je iz po nekaj strani dolgih poglavij sestavljeno posredno pismo očetu, ki se znajde s hudo boleznijo v bolnišnici v rojstnem mestu brezimnega pripovedovalca – kadar ga bližnji pokličejo po imenu, zapiše, da so ga poklicali po imenu. Pripovedovalec je zaradi splošne homofobije in nasilja someščanov pobegnil, kot iz države bežijo njegovi prijatelji in vrstniki, razselili so se čezcelinsko in v Berlin in v mesta, ki omogočajo več svobode, manj prikrivanja spolne usmerjenosti, kjer za enako delo dobiš več in imaš občutek, da živiš bolj polno in zares.

To Sinu, ki je prišel iz Berlina in dela kot receptor v hotelu, piše na skrivaj poezijo in ves čas menja stanovanja, zadnje zaradi gentrifikacije središča prestolnice in poslovne zamisli lastnice, ki ga bo oddajala turistom za krajši čas in za več denarja, ne uspeva. Zdi se mu, da se je življenje ustavilo, da nima smisla in on ne pojma, kaj hoče od njega, giblje se v krogih avtiranih in poskuša biti boljši sin, vendar mu to sproti spodletava. Med njim in očetom zija prepad, oče poskuša dobrohotno gledati na njegovo spolno usmerjenost, pa zapada v stereotipe, še posebej takrat, ko se trudi s splošnimi komplimenti o urejenosti in oblačenju, pri čemer očeta okolica nadvse ceni in hvali, Sinu zavida zaradi tako duhovitega in skrbnega očeta.

Očetov sinko je roman o tem, kako postopno postajamo podobni staršem, česar smo se vedno najbolj bali, hkrati gre za generacijski roman o milenijcih, ki jim je na videz vse dostopno, bivajo lahko kjerkoli, vendar so obsojeni na brezdomnost, na večne selitve, če niso ravno obogateli s kakšno zagonsko poslovno zamislijo. Pešut piše o fenomenih sodobne družbe, kjer so napetosti vedno nekje pod bleščečo povrhnjico, tam so občutljivi in ranljivi posamezniki in nasploh je apatija, brezbrižnost, ki jo prikrivata samozavestna napihnjenost in samozaverovanost, eno najpogostejših občutij, pri Sinu in njegovih bližnjih.

Nefunkcionalne družine generacijskih pripadnikov, ki se niso pravi čas razšli, kriza srednjih let pri starejših članih gejevske skupnosti, ki se jim zdi, da jim življenje polzi iz rok, izselitve zaradi šikaniranja in slabih finančnih obetov doma, vse to jih tlači in pritiska in Očetovega sinka prevevajo melanholija, brezizhodnost in občasni jok, bolj zaradi splošnega kot zaradi konkretnih stvari, ker teh ni veliko. Čeprav – oče ozdravi in se zaplete z medicinsko sestro, Sin zmaga na literarnem natečaju, na katerem je nagrada objava zbirke, čeprav ni sam poslal teksta, z očetom in drugimi se vsaj trudijo, da bi se razumeli, in nekaj tolažbe dobi v skupnosti, pri starih prijateljih obeh spolov.

Iz drobnih podrobnosti in nadrobljenih zgodb spretno spisan roman o večplastnih zagatah posameznikov z več identitetami, ki jim ne gre prav dobro v nobeni od vlog, ne spolni, ne poklicni in ne sinovski.