Grega Repovž

Grega Repovž

16. 9. 2022  |  Mladina 37  |  Uvodnik

Zima evropske solidarnosti

Izraz »zima solidarnosti« je v sredo, na plenarnem zasedanju evropskega parlamenta, uporabil vodja poslanske skupine Evropske ljudske stranke Manfred Weber. Uporabil ga je v njegovi najpreprostejši obliki, češ, v tej zimi moramo biti v Evropi solidarni, ker le tako »lahko premagamo Putina in znižamo račune«. A v tej besedni zvezi se skriva vse tisto, pred čemer stoji Evropa v tem trenutku – je dejansko zlovešča besedna zveza, ki opozarja na vse tisto, kar bo šlo lahko v naslednjih mesecih narobe.

Evropska solidarnost je namreč pred prihajajočo zimo krhka. Kako krhka je, je neposredno razkril kar slovenski premier Robert Golob pred tednom dni v Studiu ob 17h na prvem programu Radia Slovenija, ko je povedal, da Avstrija s Slovenijo ne želi podpisati solidarnostnega sporazuma, zato Slovenija v resnici v tem trenutku nima trdnih zagotovil, da bo plin, ki ga imajo slovenski veletrgovci s plinom shranjenega v avstrijskih zalogovnikih, v trenutku, ko ga bomo potrebovali, res prišel k nam. No, Golob je to izrekel bolj diplomatsko, govoril je o togosti sosednje države. A ta »togost« je že terjala odziv slovenske vlade, ki je prav zato dala Geoplinu državno poroštvo v višini 400 milijonov evrov za vzpostavitev dobave plina iz Alžirije.

To zelo jasno kaže, kako zaostrene so razmere – in kako krhka bo lahko to zimo evropska solidarnost. Evropa ima sicer že ta trenutek zapolnjenih več kot 85 odstotkov svojih zalogovnikov za plin, plina je dovolj – a kaj, če se kdo odloči, da se odpove pravilom igre? Kaj, če in ko kakšna država začne solirati?

Golob je v omenjenem intervjuju poudaril, da Slovenija dobro sodeluje z Italijo in Hrvaško, da ima z obema podpisan solidarnostni sporazum. A že v nekaj tednih zna vlado v Rimu prevzeti populistična političarka Georgia Meloni. Dovolj je pogledati na drugo stran Slovenije, proti Madžarski, katere voditelj Viktor Orbán se požvižga na evropska pravila, dogovore in sporazume, ki podpira Putina in ne sodeluje v sankcijah zoper Evropo, če opozorimo le na tista njegova stališča, ki zadevajo aktualne politično-ekonomske razmere. So zaveze z Italijo res tako trdne?

Evropa je okvir, ki v veliki meri deluje – v dobrih časih. V slabih časih pa pogosto ne. Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je to sredo v letnem nagovoru Evropejkam in Evropejcem sicer poudarila, da se ne bo več ponovilo egoistično ravnanje, ki smo ga občutili tudi v Sloveniji v času finančne krize, da je Evropa zdaj povezana in solidarnejša. To dejansko drži, pod njenim vodstvom se Evropa vede bolj enotno, to se je izkazalo v času pandemije in tudi zdaj, ko Evropa trpi posledice Putinovega napada na Ukrajino. A ko bodo cene energentov pritisnile na države posameznih držav, bi solidarnost lahko hitro razpadala. Tega se vsi bojijo.

Evropske države so večinoma že sprejele ukrepe, ki bodo v naslednjega pol leta – torej pozimi – zagotovile razmeroma nadzorovane cene energentov. A te cene so bistveno višje. Unija ima pripravljene dodatne finančne injekcije, države so tudi finančno pripravljene na krizo. Navkljub resnosti razmer so evropske države robustnejše, kot je danes mogoče slišati iz ust politikov. A tako v tem trenutku morajo nastopati, da javnost pripravijo na kljub temu turbulentne čase.

Vendar pa nam razmere nakazujejo, kako nujno bi morali v prenekateri evropski državi poskrbeti za dolgoročno povrnitev ekonomske suverenosti, ki so se ji zlasti vzhodnoevropske države v očaranosti nad kapitalizmom (natančnejši izraz je pogoltnost) tako zlahka odrekle. Slovenija je to naredila zadnja, zadnja je odprodala nacionalno srebrnino, a zato nič manj neumno in nepremišljeno kot vse druge vzhodnoevropske države. Iz njihovih slabih izkušenj se nismo nič naučili, še več: v času prodaje strateških družb smo že vedeli, kako nevarno je to.

Slovenija danes nima več v nacionalni (ne zgolj državni) lasti bank, zaradi česar je zlasti v kriznih časih neprimerno ranljivejša. Velja si ogledati nove obresti za stanovanjska posojila, ki so v Sloveniji zrasle bolj kot v sosednjih državah, od koder prihajajo te banke. Obresti so v Sloveniji že na ravni iz leta 2009.

A ne gre le za banke. Slovenija kot država nima v nacionalni lasti pretežnega deleža trgovine z nafto in bencinom. V nacionalni lasti nima nobenega velikega trgovca. Telekom je eno redkih podjetij, ki jih država ni prodala. Nima nacionalnega letalskega prevoznika, v rokah ima del turizma, investicije v gradbeništvu pa prevzemajo večinsko tujci. Z velikim začudenjem je Slovenija tudi sprejela tiho napoved »našega« Renaulta, da bo verjetno tovarno vozil v Novem mestu zaprl.

Kot da smo spregledali, da se svet in Evropa spreminjata, da se države zapirajo, selijo proizvodnjo na svoja tla, ker tudi med celinami že potekajo trdi gospodarski boji. A ne le med celinami. Tako ravnajo tudi evropske države, krepijo svojo odpornost in neodvisnost za prihajajoče nove čase drugačnih geopolitičnih razmerij, ki jim bo tempo dajala okoljska kriza. Veliki imajo že ves čas na prvem mestu nacionalni interes, ki so ga pri nas mnogi tako dolgo zasmehovali kot nazadnjaškega. Pomen nacionalnega se je v vseh močnih evropskih državah v zadnjih letih le še okrepil, zlasti zaradi Kitajske. Nemci so že pred petimi leti sprejeli zakon, ki državi daje pravico veta na prodajo podjetij tujcem.

Solidarnost je sicer močna in lepa beseda.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.