Vladanje stranke Zakon in pravičnost zelo spominja na vladanje nekdanje poljske komunistične partije

Ne puščaj sledi / Żeby nie było śladów (2021, Jan P. Matuszyński)

za

Marmornati človek.

Leta 1983 – ko so Poljsko intonirali izredne razmere, vojaška diktatura generala Jaruzelskega in gibanje Solidarnost – sta policista na nekem varšavskem trgu brutalno aretirala Grzegorza Przemyka (Mateusz Górski), 18-letnega poeta, sina poetinje in aktivistke Solidarnosti, in njegovega prijatelja Jureka (Tomasz Ziętek), ju odpeljela na policijsko postajo, kjer sta potem Grzegorza, ki se je vse preveč zavedal svojih pravic, pretepla do smrti (»V trebuh ga brcaj – ne pušča sledi!«), toda smrt je pustila tako očitno in odmevno sled (na njegovem pogrebu se je zbralo 15.000 ljudi, o umoru so poročali zahodni mediji), da so oblastniki – od ministrstva za notranje zadeve in tožilstva do Jaruzelskega – delali vse, da bi umor čim bolj relativizirali in krivdo za najstnikovo smrt naprtili komu drugemu, magari bolničarjem ali samemu Jureku, ki naj bi se mu ponesrečili karate udarci in ki so ga skušali očrniti z absurdnimi zgodbami o tem, da je »džanki« in »homoseksualec«, ki zahaja k »prostitutkam«.

»Če bi hoteli opraviti z njim, bi poslali profesionalce,« sikne notranji minister, kar je nemara največja laž poljskih oblasti: v avtoritarnih družbah, v času izrednih razmer še toliko bolj, namreč profesionalce – okej, rablje – odigrajo »mali« ljudje, nižji uradniki, navadni policisti, ki se jim končno ponudi priložnost, da se »izkažejo«, saj sami dobro vedo, kaj oblasti, njihovi gospodarji, pričakujejo od njih, zato utegnejo biti še brutalnejši, še hujši od tega, kar oblasti dejansko pričakujejo in terjajo od njih. Toliko o »banalnosti zla«. Film Ne puščaj sledi, posnet po resnični zgodbi, kronika policijskega nasilja, političnih laži in avtoritarne korupcije ( ja, film bi lahko pritegnil tudi publiko, ki v Kinodvor in artkina sicer ne zahaja), se za svoje dobro preveč izgublja v pravičniškem patosu, s čimer ustvarja vtis, kot da se je to zgodilo zdaj, v današnjem času. A hej, lahko bi se – vladanje stranke Zakon in pravičnost zelo spominja na vladanje nekdanje poljske komunistične partije. Poljakinje, ki so jim vzeli pravico do izbire, imajo dovolj razlogov, da se počutijo kot Grzegorz Przemyk. (Kinodvor + VOD)

Rt1AjPBqFIg