N'toko

N'toko

 |  Mladina 41  |  Žive meje

Koga ogroža Tomaž Mastnak?

V nasprotju z večino tako imenovanih kritičnih glasov je Tomaž Mastnak edini, za katerega sem imel občutek, da si dejansko želi spremembe sistema in ne le medijsko-akademske kariere

Prejšnji teden je po tihem in brez velikega pompa ugasnila dolgoletna kolumna Tomaža Mastnaka v Dnevniku. Pod še eno njegovo ostro polemiko proti mainstream narativi o podnebnih ukrepih in vojni v Ukrajini nas je pričakalo kratko obvestilo uredništva, da »zaključujemo sodelovanje z dr. Mastnakom, saj želimo k sodelovanju pritegniti nove avtorje«. In to je bilo to. Poleg par komentarjev na družbenih omrežjih ob odhodu popularnega pisca ni bilo slišati burnih odzivov, kakršnim smo bili priča ob ukinitvi Studia City in drugih napadih na nezaželene medijske osebnosti. Še več, številni zagovorniki »svobodnega novinarstva« so odhod kolumnista celo pozdravili. Dovolj so imeli njegovega »izkrivljanja dejstev« in »putinovske propagande«. Mastnak je postal redek primer pisca, čigar odhoda niso zahtevali janšistični strankarski aparatčiki, ampak ga je izrinila kar liberalna civilna družba.

Na tem mestu bi moral verjetno navesti standardne disclaimerje Mastnakovih zagovornikov: »…morda se nisem strinjal z vsem, kar je govoril, ampak je vseeno bil pomemben kritični glas«, ali »… morda je kdaj navajal napačne informacije, ampak v pluralni družbi mora biti mesto za različna mnenja«. Takšno sklicevanje na abstraktne principe pa kakopak nima vpliva na odločitve uredništev, ki jih pri kadrovskih potezah vodi čisto druga logika. Ko se zavzemamo za odpuščenega pisca, nima smisla, da mistificiramo medijsko industrijo – izdajanje časopisov je namreč v prvi vrsti biznis. Nima samostojnega ideološkega poslanstva, ima samo financerje (korporacije in oglaševalce) ter različne bazene potrošnikov (urbane in ruralne, liberalne in konservativne …). In če v kateri izmed osrednjih medijskih hiš obstaja kanček pluralizma, to ni zaradi zavezanosti nekim abstraktnim demokratičnim standardom, ampak zato, ker je to donosnejše ali pa ker ustvarja iluzijo uravnoteženosti. Stotine ljudi vsak dan v najbolj etabliranih časnikih piše bedarije, poenostavitve in laži, pa vseeno obdržijo službo. Eni zato, ker dobro služijo agendi medijskih lastnikov, drugi zato, ker imajo bralstvo in prinašajo denar. Vprašanje je, zakaj v tem prostoru naenkrat ni več mesta za Tomaža Mastnaka.

Poglejmo delo kolumnistov pobliže. Medijski komentatorji lebdimo znotraj komercialnega medijskega ekosistema in si poskušamo najti vsak svojo nišo, s katero zabavamo, razburjamo ali jezimo bralstvo. Skratka, za medijske hiše ustvarjamo večji engagement bralcev. Jemljemo novice, ki nam jih ponudijo večje agencije ter s pomočjo osebnih anekdot in jezikovnih okraskov razlagamo bralcem, kako naj se ob njih počutijo. In ker smo kolumnisti intimno vpeti v obstoječe strukture liberalnega režima, jih imamo v osnovi za dobre in pravične – večina komentatorskega pisanja se ostrini navkljub zato povsem ujema s političnimi cilji evropske komisije ali State Departmenta. Drugi, bistveno manjši del kolumn pa sestavljajo tako imenovani disidentski glasovi – pisci, ki so se profilirali kot »protisistemski« ali »radikalni«, ki povedo stvari, za katere »tisti zgoraj nočejo, da jih slišite«. Ob vsej navidezni odklonskosti pa nismo pisci tega žanra prav nič bolj nevarni ali revolucionarni od ostalih. Z ničimer ne rušimo liberalnega ideološkega aparata, ampak ga zgolj vsebinsko nadgrajujemo. Mainstream mediji nas radi objavljajo in nas celo povzdigujejo v nebo, saj dodajamo potrebno trenje sicer popolnoma gladki površini njihovega poročanja, ustvarjamo klike in jim dajemo večjo kredibilnost. Za njih smo zgolj izjema, ki potrjuje pravilo.

Zakaj je torej moral Mastnak izgubiti kolumno v Dnevniku? Mar se ni mogel udobno pozicionirati kot disidentski glas v sicer stabilnem liberalnem medijskem aparatu? Ni mogel postati eden izmed tistih jeznih profesorjev, ki jih elite vseeno pokroviteljsko pohvalijo za »kritičen odnos«? Očitno se stvari spreminjajo. Dejstvo, da se je velik del liberalnega komentariata tako agresivno zavzemal za njegovo medijsko utišanje, dejansko kaže na veliko krizo liberalizma zadnjih let. Bolj krhek je neki režim, manj si lahko privošči odstopajočih mnenj. In liberalni režim je v zadnjih letih nedvomno pokazal vso svojo krhkost. Ostal je brez odgovorov na epidemijo in popolnoma pogrnil pri zaščiti življenj in tudi pri cepilni strategiji. Še slabše mu gre pri reševanju podnebne krize, kjer poleg izjemne rasti cen energentov za navadne ljudi ni videti nobenih drugih rešitev. In ne nazadnje nas je pripeljal na rob jedrske vojne z Rusijo, pri čemer še naprej od nas zahteva vojno navijaštvo. In kaj na vse to poreče liberalni komentariat? Seveda, kriv je Mastnak s svojimi dezinformacijami! Ko le ne bi sejal dvoma o cepljenju, ko le ne bi kritiziral zelene politike ali ukrajinske vlade, potem bi bilo vse v najlepšem redu! Liberalni mnenjski voditelji so v njem našli odlično tarčo za kanaliziranje lastne nemoči. Ne morejo ustaviti kriz in vojn, lahko pa ustavijo zoprnega kolumnista, ki jim to očita.

V nasprotju z večino tako imenovanih kritičnih glasov je Tomaž Mastnak edini, ki sem ga kdaj slišal priznati napako, in sicer je javno obžaloval svoje sodelovanje v aktivizmu 80., ki je pripeljal do krvavega razpada Jugoslavije. In v nasprotju z večino tako imenovanih kritičnih glasov je Tomaž Mastnak edini, za katerega sem imel občutek, da si dejansko želi spremembe sistema, ne le medijsko-akademske kariere. Da v nasprotovanju kapitalizmu, imperializmu in Natu misli resno. V nasprotju z Žižkom, ki nam ob vsaki priložnosti v jeziku radikalne levice razloži, zakaj moramo podpreti najbolj sredinske politične rešitve, nam Mastnak v vsakdanjem jeziku pokaže, kako radikalno okruten je v resnici liberalni red. Seveda je tudi sam produkt velike idejne praznine, pred katero stoji zahodna levica. V odsotnosti političnih gibanj, ki bi dejansko lahko kaj spremenila, obupano išče revolucionarno gibanje, kjerkoli ga pač lahko najde – tudi med anticepilci ali med različnimi konservativnimi režimi, od katerih prevzema dvomljivo empirijo. Toda tudi ko Mastnak v detajlih udari mimo, zadene ob širšo, pomembnejšo, bolj bolečo resnico: da liberalni kapitalistični red ni vzdržen. Medtem pa njegovi kritiki na kup nalagajo empirična dejstva z namenom, da bi sebi (in nam) to veliko resnico prikrili. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.