Kultura / Poveličevanje serijskih morilcev
Najnovejša Netflixova megauspešnica, igrana serija o umorih Jeffreyja Dahmerja, je zanetila žgočo javno debato o senzacionalistični in izkoriščevalski naravi žanra »true crime«
Ludvik Bagari kot Metod Trobec v prihajajoči slovenski »true crime« seriji Inhumanum: nečloveško ravnanje človeka
Naj govorimo o najbolj brani (žanrski) literaturi, najbolj poslušanih podkastih, najpopularnejših TV-serijah, igranih in dokumentarnih – dobršen del tovrstnih vsebin se zadnja leta vrti okoli večne fascinacije morbidnoradovednega človeštva: umorov. Fiktivne detektivke in kriminalke nas sicer kratkočasijo že vsaj, odkar je Edgar Allan Poe napisal kratko zgodbo Umor v mrtvašnici Rue, v zadnjih letih pa smo priče hiperprodukciji tako imenovanega true crime žanra, torej vsebin, ki obravnavajo resnične zločine. Njegovi začetki segajo v šestdeseta leta prejšnjega stoletja, ko je Truman Capote napisal razvpito knjigo Hladnokrvno, a se je z eksponentno rastjo razpasel šele v zadnjem desetletju – ob silovitem vzponu podkastov in spletnih platform za pretakanje videovsebin. Vsekakor gre za fascinanten žanr, ki pri dokumentarističnem pristopu od ustvarjalcev načelno zahteva skrbno preiskovalnonovinarsko delo, kar je v nekaj primerih vodilo celo v zapoznelo razrešitev zastaranih primerov, a ob nebrzdani hiperprodukciji nastaja tudi malo morje vsebin vprašljive kakovosti, ki krvave tragedije spreminjajo v ceneno zabavo – in se pri tem ne menijo za pieteto do žrtev ali za travme njihovih svojcev, pa naj gre za dokumentarne ali igrane vsebine. Številne med njimi ljudi, ki so se v zgodovino zapisali zgolj zato, ker so okrutno ubijali, postavljajo na piedestal in jih v nekaterih primerih celo romantizirajo in poveličujejo.