Biti mlad v kapitalizmu

Roman Luster (naslov bi lahko prevedli kot Lesk) zadnje leto kraljuje na lestvicah vrhuncev milenijske književnosti. »Napeta, ostra, zabavna knjiga o tem, kako je biti mlad ta hip. Brutalna je in briljantna,« ga je posrečeno opisala znana britanska pisateljica Zadie Smith, ki je njegovo avtorico le nekaj let prej poučevala na Univerzi v New Yorku. Gre za Američanko Raven Leilani, rojeno leta 1990, ki je diplomirala iz angleščine in psihologije, ukvarja pa se tudi z vizualno umetnostjo. Roman Luster je njen prvenec in takoj po izidu konec leta 2020 se je v ZDA zavihtel na lestvico najbolje prodajanih knjig, prejel je nagrado kirkus za leposlovje, nagrado Dylana Thomasa, bil nominiran za žensko nagrado za leposlovje in druge. V slovenskem prevodu ga še nimamo, a zaradi aktualnosti in odlično ujetega zeitgeista si kljub temu zasluži pozornost.

Edie, glavna junakinja, ni ne prva ne zadnja triindvajsetletnica, ki dela napake. Recimo skoči v ljubezensko razmerje s premožnejšim moškim, enkrat starejšim od sebe. Podoben vzorec smo zadnja leta opazili v kar nekaj zanimanje zbujajočih knjigah mlajših pisateljev, denimo v Pogovorih s prijatelji Sally Rooney ali pa Očetovem sinku Dina Pešuta. S protagonisti teh knjig lik iz romana Luster povezuje tudi hladen, distanciran ton, nenehno samoanaliziranje, cinizem, hkrati pa sprijaznjenje z lastnim položajem. Marsikaj skupnega ima tudi z junakinjo še enega hvaljenega milenijskega romana, My Year of Rest and Relaxation (Moje leto počitka in sproščanja) Ottesse Moshfegh, ki zlorablja najrazličnejša pomirjevala na recept, da bi lahko odspala čim večji del življenja, v katerem preprosto ne želi več sodelovati, saj v ničemer ne najde smisla.

Na eni strani razmerja je torej v romanu Luster ekonomsko nestabilna mlada oseba, ki išče svoje mesto v svetu, na drugi osebek z družbenim statusom, za katerega se zdi vse dostopno, udobno, preprosto in »išče popestritev«. Eric, s katerim se zaplete Edie, ima odprt zakon. Z ženo Rebecco živita v hiši, kjer bržkone posamezen kos opreme stane več, kot znaša Ediejina najemnina, in sta posvojila temnopolto deklico. Z Edie, ki je tudi sama temnopolta, sta z Ericom nekoč intimna v njeni najemniški sobi v stanovanju v šestem nadstropju (brez dvigala), kjer so miši del vsakdanjika, ravno tako to, da občasno zmanjka tople vode. A za človeka, ki se vrne domov v udobje življenja premožnega belopoltega moškega, je takšna avantura morda celo razburljiva. Po drugi strani dekle, ki nima ničesar, ni v zvezi le s tem človekom, ampak gotovo tudi z idejo o življenju, kakršno mu omogočata njegov družbeni razred – in rasa.

Roman postreže z vsemi temami, značilnimi za milenijsko književnost, od razredne problematike do osvobajanja od družinskih travm.

Edie si je obljubila, da bo zadeva casual. Ampak ni, nikoli ni. Čuti potrebo, da bi izvedela več o Ericu, se bolj vpletla v njegovo življenje. Posebej jo zanima žena Rebecca, o njej ves čas razmišlja in jo poskuša najti na družabnih omrežjih. Ko se ji Eric več tednov ne oglasi, se kar na lastno pest odpravi do njegove hiše. Kar se zgodi, preseže bralčeva najbolj divja pričakovanja: Rebecca jo zasači in povabi, naj ostane na večerji. Menda ve zanjo, vsaj obnaša se popolnoma sproščeno. Tako zelo, da Edie, ko ta zaradi izgube službe in zvišanja najemnine čez noč ostane brez vsega, ponudi kar sobo za goste v hiši.

Edie in Rebecca se nato zapleteta v patološko-harmoničen odnos, znotraj tega čudaškega ljubezenskega trikotnika pa Luster, ekscentričen, slastno napisan roman, postreže s čisto vsemi temami, značilnimi za milenijsko književnost (avtorica je rojena istega leta kot Dino Pešut in leto pred Sally Rooney): razredno problematiko, osvobajanjem od družinskih travm, brutalnostjo nepremičninskega trga, nezaposljivostjo, nezmožnostjo preživetja s tistim, kar rad počneš, pri Edie je to slikanje, poliamornimi odnosi, spolnostjo, rasizmom – kar je glede na to, da je avtorica romana Afroameričanka, gotovo njegova dodana vrednost. »Razmišljam o svojih starših, pa ne zato, ker jih pogrešam, ampak ker včasih na cesti vidim temnopolte ljudi, starejše od petdeset let, in preprosto vem, da so videli ogromno sranja,« se denimo bere eden od pretresljivejših odlomkov. »Veš, da so rekli hvala, medtem ko so krvaveli, in da si kljub ščurkom in instantni ovseni kaši in praski na licu srečnejša, kot so bili oni kadarkoli.«

Eksistenco glavne junakinje romana Luster po svoje bogati vsaj ukvarjanje z umetnostjo. A njene okoliščine bi bile predvsem tragične, če ne bi bile popisane tako duhovito, samoreflektirano – mama je naredila samomor, službo je izgubila, ker je spala s preveč sodelavci, v intimnih stikih namreč išče vznemirjenje, izstop iz apatije; nima osebne lastnine, med iskanjem nove službe razvaža hrano – ta del je dobro ogledalo surove resničnosti Woltovih in Glovovih dostavljavcev, ki so jih v Ljubljani nedavno oštevilčili –, za občutek, da je zaželena, je pripravljena trpeti podrejenost in nasilje, in tako dalje. Vendar nekako plava naprej in upa, da se bo kaj zgodilo. Morda razpad sistema.