Strah in beda Tretjega rajha

Besedilo je Brecht napisal v letih 1934 in 1935, ko so nacisti v Nemčiji že prevzeli oblast, avtor pa je bil v izgnanstvu

V Kinu Šiška bo danes ob 19.30 premiera uprizoritve Strah in beda Tretjega rajha nemškega dramatika Bertolda Brechta, ki je nastala v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in Kina Šiška. Predstava v režiji Sebastijana Horvata se ukvarja z vprašanji fašizma: kakšen je bil nekdaj in kako je videti danes. Dvodelna predstava v prvem delu podaja Brecthovo dramsko besedilo, v drugem delu pa ga poskuša odslikavati v sedanjosti.

"Zdi se, da smo v stoletjih strašenja, katastrof in poskusov mobilizacije ljudi ali polravnodušnih množic na točki, na kateri se nočna mora sedan­jika nikakor noče končati; še več, zdi se nam, da se je nekaj zagotovo končalo, tisto novo pa noče priti, zato se utrujeni, pesimistični vrtimo v tem grenko­kislem tolmunu, in edino, kar hočemo, je naša normalnost. Toda ne z leve ne z desne nam ne pustijo tja in vztrajajo pri strate­giji ultimativnih strašilnih manevrov," je zapisal režiser Sebastijan Horvat.

Besedilo Strah in beda Tretjega rajha se malo ukvarja z nacističnimi zločini, in to nikakor ni povezano z dejstvom, da so ga prvič uprizorili leta 1938, pred "dokončno rešitvijo" in preden se je svet seznanil z vso razsežnostjo nacistične norosti. Brecht je besedilo nato še dopisoval in vseskozi povečeval število dramoletov, od začetnih petindvajset do petintrideset (zadnjih pet je napisal tik pred smrtjo), tako da je bil povsem dobro seznanjen z vsemi zločini, zagrešenimi v imenu Tretjega rajha. 

"V svetu današnje globalne mainstreamovske politike bi na alternativi, ki ju imenujemo levo in desno krilo političnega spektra, pravzaprav lahko gledali kot na dve krili identitetnih politik – kot na tiste, ki se borijo za (belo, krščansko, tradicionalno …) evropsko identiteto, in one, ki vključujejo boj za pravice žensk, LGBT+ in drugih manjšin. Ne glede na to, ali govorimo o spopadu med islamsko in evropsko civilizacijo ali ksenofobnim tradicionalizmom in liberalnim feminizmom, je politika danes vse bolj prepoznavana kot spopad na področju kulture. Med tema dvema agendama pa vendarle obstaja razlika. Obrat, ki ga danes levica za razliko od desnice pogosto ne razume, je, da je ta spopad le psevdospopad in da, medtem ko se mi zadovoljimo s tem, da zmagujemo v javnem prostoru – ko se v filmu (ali v gledališču) borimo za 'prave vrednote' in postavljamo radikalne moralne zahteve –, desnica vsako krizo izkoristi, da (do konca nemoralno!) korak za korakom premika svojo konkretno materialno agendo," je za gledališki list zapisal dramaturg Milan Ramšak Marković.

Besedilo Strah in beda Tretjega rajha se malo ukvarja z nacističnimi zločini, in to nikakor ni povezano z dejstvom, da so ga prvič uprizorili leta 1938, pred 'dokončno rešitvijo' in preden se je svet seznanil z vso razsežnostjo nacistične norosti. 

Zato se je dobro spomniti na to, da besedilo Strah in beda Tretjega rajha poleg podobe o nemški družbi tridesetih let prejšnjega stoletja predstavlja tudi nekakšen dokument o porazu. "Lahko nam služi kot dobra motivacija, da se prenehamo ukvarjati s tem, kar naša stališča, naša kultura govorijo o nas, in začnemo (iskreno, predvsem do sebe) razmišljati o tem, kakšne so v resnici strateške posledice našega delovanja," je še zapisal Marković.

Igrajo: Lina Akif k.g., Damjana Černe, Janja Majzelj, Jerko Marčić k.g., Ivana Percan Kodarin k.g., Matej Recer, Blaž Šef, Stane Tomazin in Matija Vastl.

Prevod: Urška Brodar, dramaturgija: Milan Ramšak Marković, scenografija in video: Igor Vasiljev, kostumografija: Belinda Radulović, koreografija: Ana Dubljević, glasba: Drago Ivanuša, lektorica: Mateja Dermelj, oblikovanje svetlobe: Aleksander Čavlek, oblikovanje zvoka: Jure Vlahovič, oblikovanje maske: Nathalie Horvat.