Ženske / Junakinje našega vsakdana

Ženske, ki skrbijo, da se naš svet v mirnem času ne ustavi, v času krize pa se ne zlomi. To so medicinske sestre, dostavljalke hrane, trgovke, učiteljice, poštarke, policistke, gasilke, čistilke, delavke v proizvodnji, šoferke in mnoge druge.

V Galeriji Fotografija v Ljubljani bodo 23. januarja ob 18.00 odprli razstavo fotografij Mankice Kranjec z naslovom Spregledane / The Overlooked, ki v ospredje postavlja delavke in jim daje glas. Na piedestal postavlja ženske, ki skrbijo, da se naš svet v mirnem času ne ustavi, v času krize pa se ne zlomi. To so medicinske sestre, dostavljalke hrane, trgovke, učiteljice, poštarke, policistke, gasilke, čistilke, delavke v proizvodnji, šoferke in mnoge druge, ki v času različnih kriz skrbijo, da življenje nemoteno teče naprej.

"Te delavke so temelj naše družbe in so junakinje našega vsakdana. In čeprav so nadvse pomemben del naše družbene ureditve, pa niso vedno tudi spoštovane in opažene. Ta nevidna delovna sila, ki je pogosto spregledana, skrbi, da sistem ne razpade, ko ga drugi potrebujemo," so zapisali v Galeriji Fotografija. 

Z edinstveno umetniško-dokumentaristično interpretacijo avtorica v ospredje postavlja nevidne akterke naše družbe, hkrati pa predstavlja nekaj resničnih junakinj »iz zakulisja", ki pogosto ostajajo spregledane. S posnetimi dokumentarnimi portretnimi fotografijami avtorica prikazuje prepletanje in prekrivanje številnih vlog, ki jih delavke imajo. Predstavlja ženske različnih starosti, z različnimi verskimi in socialnimi ozadiji. Hkrati pa povezuje njihove vloge na delovnem mestu in doma. Fotografinja sledi ideji plastenja vlog, zato je kot osrednji medij izbrala sodobno tehniko tiska z lentikularno folijo, ki omogoča prav to – prelivanje podob, ki prehajajo druga v drugo. In na trenutke ustvarjajo občutek večplastnosti. Slika pa se ves čas spreminja in sledi gibanju opazovalca.

Fotografinja portretiranke izbira naključno in brez vnaprej določenih predpostavk o njihovem statusu, verski izpovedi, starosti, barvi kože ali narodnosti. 

Potretiranke izbira naključno in brez vnaprej določenih predpostavk o njihovem statusu, verski izpovedi, starosti, barvi kože ali narodnosti. Upodablja tiste posameznice, ki so bile v času nedavne zdravstvene krize aktivne na t. i. prvih bojnih linijah. Z javnim pozivom na družbenih omrežjih je k sodelovanju povabila ženske, ki so bile pripravljene javno predstaviti del svoje edinstvene življenjske zgodbe.

Avtorica k portretirankam pristopa kot zunanja opazovalka, a z njimi ves čas išče očesni stik in skozi svoj objektiv vzpostavlja globljo vez. Predstavlja jih skozi zelo osebne zgodbe, gledalca pa s kratkimi izseki zapisov intervjujev, ki jih je posnela v domačem okolju portretirank, aktivno vključuje in ga spodbuja k razmišljanju o (ne)enakosti. V razpravo, ki jo odpira s tem projektom, subtilno poskuša vpeljati razmišljanje o večplastnem problemu širše družbe, zato tematiko povezuje z več različnimi multidisciplinarnimi področji. Mestoma se dotika vprašanj o percepciji (nevidne) hierarhije spolov in razdeljevanju vlog v družbi (in službi), ki so danes prav tako aktualna kot kdajkoli prej. S svojim delom pa spodbudi diskusijo o spregledanih in izzove razmišljanje ne le o pandemiji covida-19, temveč tudi o krizi in času po njej.