Marcel Štefančič jr.

 |  Mladina 5  |  Kultura  |  Film

Če je hotela uspeti v moškem svetu, je morala sprejeti moška pravila igre, ki vključujejo »transakcijski« seks

Lydia Tár je utelešenje liberalnih sanj: lezbijka, poročena z nemško violinistko, s katero je posvojila sirsko deklico, svetovno znana umetnica, prva ženska, ki dirigira berlinskim simfonikom, učenka Leonarda Bernsteina, ljubljenka New Yorkerja in dobitnica vseh velikih nagrad (emmyja, grammyja, oskarja in tonyja)

zelo za

Črtana. Tár, Todd Field, 2022.

Lydia Tár (Cate Blanchett), slovita ameriška skladateljica in dirigentka, v nekem prizoru z avtom odpelje domov Olgo (Sophie Kauer), mlado rusko čelistko, ker pa ta v avtu pozabi medvedka, svojo maskoto, steče za njo, da bi ji ga vrnila, a se znajde v zakotni, razpadajoči stavbi, kjer jo pasji lajež tako prestraši, da pade in si razbije obraz. Svojim najbližjim reče, da so jo napadli – zlaže se. Ko se predstavlja za žrtev, je videti kot nekdo, ki ve, da dela nekaj narobe in da ga bodo slej ko prej dobili, zato vnaprej pripravlja obrambo in teren, na katerem bo lahko vzkliknil: žrtev sem! To je napad name! To je le trač! »You fucking, little nothing!«

Lydia Tár je utelešenje liberalnih sanj: lezbijka, poročena z nemško violinistko (Nina Hoss), s katero je posvojila sirsko deklico, svetovno znana umetnica, prva ženska, ki dirigira berlinskim simfonikom, s katerimi bo posnela Mahlerjevo Peto simfonijo, učenka Leonarda Bernsteina, ljubljenka New Yorkerja, dobitnica vseh velikih nagrad (emmyja, grammyja, oskarja in tonyja). Njena neodvisnost je triumf ženskega gibanja, njena emancipiranost je enciklopedično geslo, njena opolnomočenost je tako brezmejna, da lahko v politični korektnosti – »ultrasoničnem epistemskem disidentstvu« – vidi le pot do »najdolgočasnejše oblike konformizma« (pozabite na narcizem majhnih razlik! pa kaj, če je bil Bach toksični cis belec! osredotočite se na njegovo glasbo!), njen cinizem je dokaz, da je vrtoglavo uspela (za nekatere je bolje, da imajo hišne ljubljenčke kot otroke, pravi), njena avtoritativnost je absolutna (takoj ve, kdo je le robot in komu so »dušo« ustvarila družbena omrežja), njena avtobiografija – Tár on Tár – je tik pred izidom. Toda vse to je le šarada, le krinka – le pretveza za spolno nadlegovanje in izsiljevanje, ali natančneje, za »transakcijski« seks. Kot se namreč izkaže, je Lydia Tár s številnimi mladimi glasbenicami – prej recimo z violinistko Kristo (Sylvia Flote), zdaj z Olgo – ustvarila »transakcijske« odnose: v zameno za seks jim je zrihtala mesto v simfoničnem orkestru. Če je bilo treba, je goljufala. Če se je odnos sfižil, se je strahovito maščevala. Svoj položaj je avtokratsko zlorabljala. Bila je spolna plenilka, ki se je skrivala za umetnostjo. Lydia Tár je ženska verzija Harveyja Weinsteina, le da žensk ni posiljevala.

Kot se namreč izkaže, je Lydia Tár s številnimi mladimi glasbenicami ustvarila »transakcijske« odnose: v zameno za seks jim je zrihtala mesto v simfoničnem orkestru. Če je bilo treba, je goljufala. Če se je odnos sfižil, se je strahovito maščevala. Svoj položaj je avtokratsko zlorabljala. Bila je spolna plenilka, ki se je skrivala za umetnostjo. Lydia Tár je ženska verzija Harveyja Weinsteina, le da žensk ni posiljevala.

Tár – reimaginacija Scorsesejevega Podivjanega bika – je film o njeni stalitvi, njenem padcu. Lahko si sicer predstavljamo film, v katerem bi Weinstein navduševal s svojimi sentencami o filmu in v katerem bi se zjokal in pristal na Filipinih, kjer bi na preostankih setov, kjer so snemali Apokalipso zdaj, produciral B-grozljivke (s krokodili v glavni vlogi), vraga, lahko si celo domišljamo, da Tár, ki ga je posnel Todd Field, režiser Malih otrok (njegov prvi film po šestnajstih letih), posredno relativizira Weinsteinove zločine, toda Tár kljub temu ni prevedljiva v Weinsteina. Weinstein je lahko do seksa prišel le z izsiljevanjem in posilstvom, si mislimo, Tár pa je čedna, atraktivna, elegantna, senzualna, duhovita, elokventna, karizmatična – te mladenke bi se itak zaljubile vanjo. Zakaj je morala potem izsiljevati, trgovati in manipulirati? Najprej pomislite: če je hotela uspeti v moškem svetu, je morala sprejeti moška pravila igre, ki vključujejo »transakcijski« seks. In da bi ostala konkurenčna, je to potem ponotranjila – da ne bi izgubila moči, ki jo je pridobila, jo je uveljavljala na vse šokantne načine. V novem svetu je skušala biti velika in genialna na star način – z dominiranjem, korupcijo, transakcijo. To, da si umetnik, ni več izgovor. Zdi se celo, da film, ki ni na njeni strani in ki obenem uživa v pretencioznosti politike užaljenosti, dvoumnosti gibanja #MeToo, arbitrarnosti »kulture črtanja«, kurirani agresivnosti talenta in sublimni toksičnosti klasične glasbe (Tár je ob dirigiranju Pomladnega obredja ugotovila, da je vsakdo sposoben umora), vendarle šepeta: ali se lahko ženska v eminentno moškem, kompetitivnem, narcističnem, atonalnem svetu – v svetu velikih, prestižnih, zvezdniških simfoničnih orkestrov – sploh prebije brez »transakcij«? Ne pozabite, Lydia Tár je prva in edina ženska, ki dirigira tako elitnemu simfoničnemu orkestru. »Ne morejo vsi dirigirati, ljubica,« dahne svoji hčerki. »To ni demokracija.« Mar ni že vnaprej črtana? (Kinodvor)

CWfrRDHt3Qw

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.