»Z anoreksijo sem se spopadala od petnajstega leta«

IZJAVA DNEVA

"Umetnost nam daje možnost, da spregovorimo o neprijetnih temah, ki jih v vsakdanjem življenju na žalost marsikdaj ne moremo uspešno nasloviti, ker za to nimamo primernega časa in prostora. S tem besedilom sem to možnost izrabila, pa ne zato, ker bi mi bilo do osebne izpovedi, ampak ker se mi je zdelo prav, da med drugim opozorim tudi na motnje hranjenja, s katerimi se kot družba še vedno ne znamo odkrito spoprijeti, pa čeprav gre za bolezni, kot so vse druge – jasno je, kako jih je treba zdraviti, a vseeno ostajajo nekakšen tabu."

"Sama sem se z anoreksijo spopadala od petnajstega leta; okrevala sem šele med epidemijo, ko sem imela dovolj časa, da se bolj temeljito posvetim sebi. In vem, da je to zapletena bolezen, stkana iz številnih zgodb in predzgodb, kot velja še za marsikatero drugo bolezen, in te v drami odsevajo skozi zgodbe mame in babice; vem pa tudi, da zahteva dolg proces zdravljenja, ki s sabo prinaša stvari, o katerih ne govoriš in ki drugih niti ne zanimajo – toda tebi bi veliko pomenilo, če bi še kdo razumel, kaj vse se ti dogaja. Tudi zato sem vesela nagrade: morda bo zaradi nje ta tekst prebralo več ljudi, kot bi ga sicer. Seveda pa je tema besedila širša od anoreksije, ta je le vstopna točka v celotno pripoved, ki se vrti okoli tematiziranja ženskega telesa, bolnega telesa in seksualnosti teles, pa tudi okolja, v katerem ta telesa bivajo in ki se izogiba odgovornosti za njihove intimne drame."

(Anja Novak, igralka in pesnica, ki je na Tednu slovenske drame prejela Grumovo nagrado za najboljše novo slovensko dramsko besedilo Tekst telesa, o telesu, ki s svojimi simptomi in bolezenskimi stanji odseva okolje, ki mu pripada; v intervjuju za Dnevnik)