Heni Erceg

21. 4. 2023  |  Mladina 16  |  Hrvaška

Komentar / Dekanja fašistka

Študentom in javnosti je pojasnila, da med drugo svetovno vojno v Sisku sploh ni bilo otroškega koncentracijskega taborišča, ampak prijazno zavetišče za otroke

»Leto za letom opozarjamo, kako nesmiselno je, da je 22. junij dan antifašizma in državni praznik. Mnenje temelji na kopici zgodovinskih dejstev. Bridka resnica je, da je gozd Brezovica postal veliko povojno morišče, kjer je bilo ubitih približno 6000 ljudi, za njihovo smrt pa ni nikoli nihče odgovarjal. Tam se 22. junija 1941 ni zgodilo prav nič, le skupina siških komunistov je zaradi razveljavitve pakta med Nemčijo in Rusijo prestrašena pobegnila v gozd. To je zamolčano dejstvo … Zahtevati je treba ustanovitev komisije, ki naj se loti raziskovanja zločina v Brezovici, s tem pa bi bil izpolnjen tudi prvi pogoj za odpravo dneva antifašističnega boja.«

No, iz čigavih ust vendar bi lahko prihajalo takšno blebetanje o začetkih antifašizma na Hrvaškem in ustanovitvi prvega partizanskega odreda na hrvaškem ozemlju in v Evropi? In kdo naj bi bili ljudje, »6000 ljudi«, ki so jih partizani menda pobili v Brezovici? Najbrž naj bi bili to nedolžni pripadniki ustaške vojske, ta »zgodovinska dejstva« pa bi morda lahko navajal kak Skejo, tip, znan po hitlerjevskih brčicah, ki so ga letos tuji mediji razglasili za nacistično posebnost, zaradi česar utegne postati celo turistična zanimivost. Tip je 10. aprila, na dan ustanovitve ustaške NDH, po Splitu tulil ustaški pozdrav »Za dom spremni«. Ali pa bi nemara kaj takega lahko govoril tisti drugi pavliha, ki od časa do časa pod okni uredništva srbskega tednika Novosti kriči: Četniki, četnikiii …?

Ne, nista bila ta dva, »zgodovinska resnica« o prvem partizanskem odredu, ustanovljenem v gozdu Brezovica v bližini Siska, je prišla iz ust dame, ki na Fakulteti za hrvaške študije predava zgodovino Neodvisne države Hrvaške in jo bo senat Univerze v Zagrebu zdaj zdaj potrdil za dekanjo te fakultete. Ta je nastala v devetdesetih letih kot retorta za vzgojo študentov, ki jim glavo polnijo s strpnim odnosom do ustaške preteklosti, o kateri jim med drugimi predava tudi ta pripadnica akademske skupnosti, ki se za voščilo ob dnevu antifašizma fotografira pod ustaško zastavo.

Spoštovana zgodovinarka in bodoča dekanja Fakultete za hrvaške študije – najbrž ni nobenega dvoma, da bo senat univerze potrdil njeno imenovanje na ta položaj – ne dekonstruira samo resnice o začetkih antifašizma na Hrvaškem, saj gre po njenem mnenju za zgodovinski ponaredek, ampak nenehno razkriva tudi številne laži, zapisane o strahotah, ki jih je zagrešila Neodvisna država Hrvaška, med njimi »laž o otroškem koncentracijskem taborišču v Sisku« v bližini Zagreba. Študentom in javnosti je pojasnila, da med drugo svetovno vojno tam sploh ni bilo taborišča, ampak prijazno zavetišče za otroke. Podobno kot je pred časom njen kolega, predsednik Hrvaške akademije znanosti in umetnosti, lajnal, da je bilo krvavo koncentracijsko taborišče Jasenovac udoben sanatorij, kjer so celo »muzicirali in izvajali arije iz Male Floramye«.

V nasprotju s to znanstvenico so številni nepomembni zgodovinarji ugotovili, da je NDH v Sisku leta 1942 ustanovila taborišče za otroke s Kozare, ki so jih ločili od zajetih mater ali so jih materam odvzeli, da je v taborišču do zaprtja leta 1943 bivalo približno 7000 otrok, umrlo pa jih je kar 1152. Vendarle pa »zgodovinarka«, skorajšnja dekanja, ve več od njih, zanika, da bi na tem grozljivem kraju, kjer sta vladala tifus in lakota, umrlo toliko otrok, in trdi, da »nimamo niti enega dokumenta, ki bi dokazoval nasilno pobijanje in mučenje begunskih otrok«.

Sprašujete se, kako je mogoče, da tak človek vzgaja mlade, jim polni glavo z ustaško ideologijo, in to z vednostjo celotne akademske skupnosti in vladajočih struktur. Mogoče je. Na Hrvaškem! Da se poleg profesure zagotovi še dekanski položaj človeku, ki brezobzirno zanika strahotno smrt otrok, češ da je taborišče »zemljišče zunaj naseljenega kraja, obdano z žico in v pristojnosti policije, za ’otroško zavetišče’ v Sisku pa to ni veljalo«, ampak so, kot pravi, institucije ustaške države skrbele za te otroke. Ki so potemtakem umirali od Svetega duha. Medije, judovske in antifašistične organizacije, ki opozarjajo na njeno ustaštvo, pa poučuje o revizionizmu kot »ekskomunikacijski anatemi, s katero se pozornost javnosti skuša odvrniti od razmeroma lahko preverljivih zgodovinskih dejstev o naravi jugokomunistične vladavine in njenem zločinskem ravnanju«.

Ravno tako, »razmeroma lahko«, je ugotovila tudi, da genocida nad Judi ni bilo, da ustaški režim v NDH ni bil zločinski, da so bila taborišča, v katerih so umirali otroci, pravzaprav človekoljubna zavetišča za sirote itd. No, težava vsekakor ni zgolj v še eni promotorki ustaške ideologije, tokrat s katedre neke fakultete, ampak v tem, da so kolegi podprli njeno imenovanje za dekanjo, ki ga mora senat univerze samo še potrditi. To bi se že zgodilo, če se v medijih ne bi pojavili članki o njej in opozicijska levica ne bi začela opozarjati na njena mnenja. Gre za nevaren revizionizem, ki bi bil v spodobnem okolju, še zlasti akademskem, kazniv, na Hrvaškem pa se z dekanskim položajem na tako ali tako z ideologijo zastrupljeni fakulteti nagrajuje ljubiteljica zločinske ustaške države in članica vplivnega konservativnega združenja V imenu družine, ki nasprotuje splavu in omalovažuje pravice žensk.

S tem primerom se spet razkriva mračni obraz Hrvaške, in to v letu, ko država predseduje Mednarodni zvezi za spomin na holokavst. Ki ga seveda sploh ni bilo. Tako kot tistih 1152 srbskih otrok niso zahrbtno umorili v ustaškem »zavetišču«.