5. 5. 2023 | Mladina 18 | Kultura | Film
Koroška / Kaj se zgodi, če rečeš, da govoriš slovensko
Heimatdienst je hotel na vsak način ustvariti vtis, da Slovenci izvorno niso živeli na Koroškem, da torej niso tam doma (in avtohtoni), ampak da so se tja priselili – kot neko divje, barbarsko, parazitsko pleme
za +
Napisi padajo – kdaj bomo mi? Verschwinden / Izginjanje. Andrina Mračnikar, 2022.
»Napisi padajo, padajo v blato, v dno naše stvarnosti, na tla sebičnosti, v prepad,« je pel Tomaž Pengov v pesmi Napisi padajo. Potem je omenil »blato našega časa« in »široka usta obljub« ter nadaljeval: »Napisi padajo, padajo, padajo.« In končal: »Napisi padajo – kdaj bomo mi?« Kaj vse to pomeni? Za kakšne napise gre? Pesem je izšla leta 1978 na singlici pri založbi ŠKUC – na drugi strani je bila Črna pega čez oči, uglasbitev pesmi Frana Milčinskega Ježka. Napisi padajo pa je bila uglasbitev pesmi koroškega pesnika Andreja Kokota, ki je lepo ujel tedanjo tesnobo koroških Slovencev in strahovlado koroškega Heimatdiensta, skrajno desničarske organizacije, slavilke etnično čiste Koroške. Napisi, ki padajo, so krajevne table z dvojezičnimi napisi – Heimatdienst zanje ni hotel slišati, kakor tudi ni hotel slišati za Slovence. Če ste vprašali Heimatdienst, potem so se koroški Slovenci leta 1920 na plebiscitu odločili za ponemčenje. Še huje: če ste vprašali Heimatdienst, potem na Koroškem sploh ni Slovencev. Obstajajo le tisti, ki so Windisch – »dobri«, »pridni« Slovenci, ki so se asimilirali in ponemčili. A to ni bilo še nič: Heimatdienst je hotel na vsak način ustvariti vtis, da Slovenci izvorno niso živeli na Koroškem, da torej niso tam doma (in avtohtoni), ampak da so se tja priselili – kot neko divje, barbarsko, parazitsko pleme.
Zato so heimatdienstovci podirali dvojezične napise – in to podiranje je spominjalo na nacistične pogrome in »kristalne noči«. Veliki protislovenski shodi, ki so jih prirejali, pa so spominjali na nacistične nürnberške baklade. Tistega v Celovcu – pompoznega, agresivnega in histeričnega Ortstafelsturma, napada na krajevne table – se je leta 1972 udeležilo več kot 10.000 ljudi.
Posnetke tega shoda lahko vidite v dokuju Izginjanje, ki ga je posnela koroška Slovenka Andrina Mračnikar. Še vedno deluje mučno in srhljivo. Še vedno izgleda kot neonacistični shod. Heimatdienstovci so tedaj res divjali. Neki koroški Slovenec pripoveduje, kako so se znesli nad njihovim konjem – obesili so ga! »Napisi padajo – kdaj bomo mi?« Od napisov do konja je bil le korak. Na avstrijskem Koroškem je beseda konj! Izginjanje ne pušča nobenega dvoma: Heimatdienstu je vendarle uspelo! Prvič, Avstrijci mislijo, da so Slovenci priseljenci, in drugič, nove generacije ne znajo več slovensko. Doma z njimi preprosto niso več govorili slovensko, slišimo. A nekoč je bilo drugače, pripoveduje starejša ženska (letnik ’49): nemško sploh ni znala, ker so doma govorili le slovensko, tako da se je šele v šoli začela učiti nemško. »Zdaj pa je ravno nasprotno: nihče ne govori več slovensko, vse je nemško.« Leta 1920, v času koroškega plebiscita, je na Koroškem živelo 65.000 Slovencev – danes jih je le še 13.000. Deklariranih. »Izginjamo. A tega nihče ne tematizira. To se nikogar ne tiče.«
»Veliko balasta pride s tem, ko govoriš slovensko. A kaj ti koristi jezik, če ga z nikomer več ne moreš govoriti? Jezik je zgodovina, spomin. Kaj ostane, ko ni več zgodovine, spomina?«
Andrina Mračnikar,
režiserka
Ja, neonacističnemu Heimatdienstu je uspelo. Pritiski so bili vsa ta leta tako hudi, da Slovenci raje niso govorili slovensko, kot pa da bi tvegali diskriminacijo, demonizacijo in zaničevanje. »Če si govoril slovensko, so te žalili. Postal si drugorazredni državljan.« Fasal si klofuto. In psovko. »Temu se nisi mogel izogniti.« Ne da je vse to padlo z neba. Leta 1938 – po Anschlussu, aneksiji Avstrije nacistični Nemčiji – so nacisti oznanjali: Na Koroškem se govori nemško! Slovenci so slovensko tudi doma govorili le skrivaj – morali so paziti, saj so nenehno oprezali in vohljali za njimi. »Na oknih so poslušali.« Leta 1942 so številne slovenske kmečke družine razselili – poslali so jih v nacistična delovna taborišča. Cilj je bil jasen: vse Slovence deportirati s Koroške. »Ker so veljali za ničvredne.« Za nižjo raso. Ko so se po vojni vrnili, so jim sikali: »Škoda, da ste se vrnili živi. Izginite na jug, v Jugoslavijo!« Slovence so imeli za narodne izdajalce. »Če bi bili med vojno na naši strani, bi zmagali,« so jim očitali. In se nad njimi še naprej izživljali. »Niso prenesli poraza.« Neka ženska pravi, da se še vedno boji ljudi – zaradi stalnih racij in preiskav med vojno. »Ljudje so prihajali, vse premetali in izropali.«
»Vsi lahko kolektivno tožijo – le koroški Slovenci ne.«
Leta 1972, v času Ortstafelsturma, so se Slovenci bali, da jih bodo ponovno deportirali – brambovska drhal je namreč res pogromaško podivjala. Obešala je slovenske konje, Slovencem na vrata pisala »državni izdajalci«, rjovela, da »ni slovenske Koroške«, da je treba slovensko in nemško govoreče učence ločiti in da so Slovenci že dovolj dobili (»Nobenih daril več!«), mahala z zastavami in podirala dvojezične krajevne table. Ja, napisi so padali, padali, padali – in tudi policisti so jih pomagali podirati. Namesto da bi jih zaščitili. Navsezadnje, postavljeni so bili v skladu z določili Avstrijske državne pogodbe. Povsem zakonito. »Fašistični mob je table odstranil, a nihče ni bil kaznovan,« pravi sloviti koroški odvetnik Rudi Vouk. Kolektivnih pravic niso mogli uveljavljati. »Vsi lahko kolektivno tožijo – le koroški Slovenci ne.« Kar je na drugih dvojezičnih ozemljih povsem normalno, tu ni.
Če rečeš, da govoriš slovensko ali da se učiš slovensko, ima na Koroškem poseben pomen. »Veliko balasta pride s tem, ko govoriš slovensko. A kaj ti koristi jezik, če ga z nikomer več ne moreš govoriti? Jezik je zgodovina, spomin. Kaj ostane, ko ni več zgodovine, spomina,« se sprašuje Andrina Mračnikar, ki z živalmi in otroki govori avtomatično slovensko. »Z njimi ne more m govoriti nemško. To mi vzbuja nelagodje.« (Kinodvor + VOD)
749214878
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.