Mizoginija je viralna, patriarhat je živ

»Med moškimi in ženskami je nekaj zelo narobe«

za

Zodiak po francosko. Dvanajstega ponoči, La nuit du 12 (2022), Dominik Moll.

Patriarhat, čedalje militantnejši alter ego kapitalizma, terja red, podreditev, kri: v francoskem trilerju Dvanajstega ponoči, dobitniku šestih césarjev, posnetem po knjigi Pauline Guéna, podalpski detektiv Yohan Vivès (Bastien Bouillon), sicer samski, osamljeni, tesnobni, fanatični kolesar, preiskuje grizlijevski umor mladenke, ki jo je – 12. oktobra 2016 v neki vasi, nedaleč od Grenobla – nekdo zažgal, toda kot se izkaže, umora ženske ni mogoče tako lahko preiskovati. Budžet je prenizek, motivi so prešibki, policijska – moška – apatija je prehuda, predsodki so preveliki, seksizem je preveč nalezljiv. Itak je dobila, kar je iskala! Kaj pa ponočuje! Umor ženske preiskujejo sami moški. Kakega entuziazma pa med njimi ni – žene jih varajo in puščajo. Vivès in njegovi osumijo številne moške, a vse to so le slepe ulice – nikogar ne primejo, nikogar ne privijejo. Eden izmed njih je polomil svoje dekle, nekemu njenemu bivšemu ljubimcu gre ob novici, da so jo našli umorjeno, na smeh, neki reper »poje« o tem, kako jo je hotel zažgati. »Vsak izmed njih bi jo lahko umoril,« dahne Vivès. In v nekem smislu jo je vsak izmed njih res umoril – mentalno.

»Med moškimi in ženskami je nekaj zelo narobe.«

Mizoginija je viralna, patriarhat je živ. In toksičen. In morbiden. In seveda – romantičen. A tu ni nedolžnih – tudi Vivèsa namreč ta umor obsede na čuden način. Kot bi se mu zdela ženska ljubezni vredna šele, ko je mrtva. Prav res: »Med moškimi in ženskami je nekaj zelo narobe.« (Kinodvor)

PB0FJNIgz3A