Odraščanje je vedno strašljivo, nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo

Tisto »nepozabno poletje« je vedno čas, ko gre za življenje ali smrt, čas, ko ne moreš več zbežati, čas, ko spregovoriš

zelo za

Poletje, ko sem se naučila leteti. Tiho dekle (The Quiet Girl  /An Cailín Ciúin, 2022, Colm Bairéad).

Tiho dekle je tih film. Tih kot revščina. Tih kot obup. Tih kot ponižanje. Tih kot zapuščenost. In tih kot odtujenost. Ko hočemo videti odtujenost, gledamo Antonionijeve filme – od Avanture do Rdeče puščave. Ali pa si pogledamo Scorsesejevega Taksista, Jarmuschevo dramo Bolj čudno od raja, Andersonove Veličastne Tenenbaume ali Wendersov Pariz, Teksas. Povsem samoumevno se pač zdi, da je odtujenost nekaj, kar doživljajo odrasli – nekaj, kar je poteza odraslih. Irsko Tiho dekle ima o tem ločeno mnenje: zelo odtujeni so lahko tudi otroci. Takšna je devetletna Cáit (Catherine Clinch), tiha deklica iz revne irske kmečke družine, ki jo je pustila na cedilu – mama (Kate Nic Chonaonaigh) serijsko in živčno rojeva otroke, tako da zanjo nima časa (na poti je itak nov otrok), oče (Michael Patric) pa je takšna zguba, da revščino in socialno smrt te družine le poglablja. Cáit nihče ne opazi. Kot da je ni. Tako je tudi v šoli, kjer ji ne gre in kjer jo imajo za »čudakinjo«. In se do nje tudi tako obnašajo – zlobno, toksično, nasilno. Včasih jo »ponesreči« polijejo z mlekom. Včasih jo le užalijo. V glavnem pa jo ignorirajo. Osamljena je, zapostavljena, ustavljena – nevidna. In monumentalno odtujena. Še huje, Cáit, ki ne govori prav dosti, izgleda tako, kot da je odtujenost izumila – odtujenost jo obsede. Nanjo se nalepi kot duh. 

Tiho dekle je tih film. Tih kot revščina. Tih kot obup. Tih kot ponižanje. Tih kot zapuščenost. In tih kot odtujenost.

V Izganjalcu hudiča bi levitirala, psovala in masturbirala s križem, tu, v Tihem dekletu, posnetem po noveli Claire Keegan, pa jo čez poletje – leta 1981 – pošljejo na kmetijo k sorodnikoma po materini strani, zakoncema Seánu (Andrew Bennett) in Eibhlín (Carrie Crowley), ki sta brez otrok. Lepo jo sprejmeta, Eibhlín jo objame z nežnostjo, Seán z distanciranostjo (med distanciranostjo in nežnostjo je tanka črta), toda atmosfera navdaja z nelagodjem – nenehno čakate, da se bo zgodilo nekaj hudega, strašnega, šokantnega. Mar ni to popolna metafora odraščanja? Odraščanje je vedno strašljivo, nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo, vse se zdi pretirano, nate prežijo »skrivnosti«, transformativni trenutki pridejo nepričakovano, »stara« skupnost razpade, fantomsko te začnejo špikati nove, nestarševske oblike ljubezni in poletje – tisto »nepozabno poletje«, »zadnje poletje« – je vedno čas, ko gre za življenje ali smrt, čas, ko ne moreš več zbežati, čas, ko spregovoriš, čas, ko se naučiš leteti. Tiho dekle bi lahko mirno vrteli na double-billu s srbskim filmom Poletje, ko sem se naučila leteti. (Kinodvor)

CkcdbIdBZXg