Grega Repovž

Grega Repovž

 |  Mladina 38  |  Uvodnik

Uvodnik / Osem let

»Zastavili smo si jasen načrt in prepričana sem, da bo čez leto dni članek v Mladini drugačen, kot je bil v zadnji številki, ko ste napisali, da se na področju migracij sicer napovedujejo spremembe, a medle.«
—Tatjana Bobnar v intervjuju za Mladino, 17. junija 2022, ko je bila že en teden ministrica za notranje zadeve in se ji je zdelo, da je pred njo vsaj en celoten mandat. Zamenjana je bila še pred koncem leta 2022.

Izjava nekdanje notranje ministrice Tatjane Bobnar novinarju Mladine Petru Petrovčiču, ki problematiko ravnanja Republike Slovenije z begunci spremlja že več kot 15 let, je v resnici zgolj žalostna. Program, ki ga je imela za reševanje vprašanja beguncev Bobnarjeva, je bil najambicioznejši program na tem področju v zadnjih 15 letih. Še vedno je šlo po vseh resnih merilih za medel program, a vendar je to vsaj bil – program. Zdaj vlada Roberta Goloba na tem področju nima programa oziroma dejansko nadaljuje politiko Janeza Janše in Aleša Hojsa. Le besede, ki jih uporabljata notranji minister Boštjan Poklukar in premier, so drugačne, bolj izbrane. No, vsaj Golobove. In kaj je ta politika? Ne vedo, kaj hočejo, vedo pa, česa nočejo. Nočejo beguncev. Nočejo jim pomagati, nočejo se ukvarjati z njimi, hočejo, da jih ni. No, tako to ne gre.

Prvi veliki begunski val sta Evropa in z njo Slovenija doživeli pred osmimi leti. Od takrat se je zvrstilo pet ministrov za notranje zadeve, štirje ministri za javno upravo, pet ministrov za pravosodje in seveda štirje premieri (Miro Cerar, Marjan Šarec, Janez Janša in Robert Golob), ki so vsi počeli dejansko isto: zaostrovali represijo na tem področju. Res pa sta Golob in Bobnarjeva skupaj odstranila nekaj metrov rezilne žice. Kako je mogoče, da nihče dejansko ni naredil nič? Kako je mogoče, da so politiki že osmo jesen zapored šokirani, ker se konec leta vedno pojavi več beguncev? In kako je mogoče, da nam vsakič znova povejo, da jih nimajo kam namestiti? Potem vsako leto povečajo število patrulj na meji, policisti in politiki hitijo miriti prebivalstvo, vse dokler ne pride trda zima, ko se število beguncev, ki se odločijo oditi na pot – zaradi mraza – hitro in občutno zmanjša. Že zdaj lahko napovemo, da bodo čez mesec mediji začeli poročati, da begunci kurijo v gozdu, nezaslišano.

Begunci niso nekaj, kar lahko dejansko mala Slovenija ustavi oziroma na njihov tok čez svoje ozemlje kakorkoli vpliva. Ne more. Vsak dan se po Evropi premika za nekaj Slovenij beguncev, ki še niso prišli do cilja. Pri nas si ne želi ostati tako rekoč nobeden od njih. Malodane vsi potujejo naprej. Zakaj politiki torej ne naredijo nič, da bi obojim, beguncem in lastnim prebivalcem, stvari olajšali? Zakaj mora biti vse tako naporno za oboje?

Razlog je preprost: v slovenski birokraciji, ki svetuje vsem politikom (na koncu pač Janša in Golob dobita predloge istih uradnikov), je zakoličeno prepričanje, da se med begunci ne sme razširiti, da je Slovenija prijazna država – ker jih bo potem k nam prišlo še več. Kar se je v osmih letih že izkazalo za popolno neumnost. Ti begunci niso namenjeni k nam. So na poti v druge evropske države, kjer imajo socialne mreže, kjer lahko pridejo do služb, nekateri imajo tam sorodnike, znance, »botre«, ki bodo poskrbeli, da se bodo znašli za tekočimi trakovi tovarn v lasti velikih koncernov, na poljih, kjer bodo obirali hrano. Za to gre.

O čem torej govorimo? O tem, da bi morali že vzpostaviti sistem malih zbirnih centrov, begunce usmerjati, jim pomagati, jih čim prej namestiti v zbirne centre, jim tam zagotoviti osnovne bivalne razmere, razdeljevati vodo, hrano, organizirati prevoz. Vsi begunci namreč ob stiku s slovenskimi organi avtomatično zaprosijo za mednarodno zaščito. S tem si zagotovijo svobodno gibanje – da lahko torej ob prvi priložnosti odidejo naprej. Vse navedeno bi vlada morala storiti ne zaradi beguncev, ampak zaradi prebivalcev obmejnih občin, ki se srečujejo s tavajočimi begunci. Ljudem ne gre očitati, ker jim je ob teh srečanjih nelagodno – to je človeško in normalno.

Zakaj torej nobena vlada te stiske na obeh straneh ne želi minimizirati? Mar res verjamejo, da bo težava izginila, če se z njo ne bodo ukvarjali? Se res tako bojijo očitkov desnice, da dajejo denar za begunce? Mar res mislijo, da sleherniku ni mogoče razložiti, da s tem pač olajšajo to neizogibno dogajanje, ki je posledica revščine, vojn, podnebnih sprememb – in to ne samo beguncem, ki so dejansko ljudje v stiski, ampak tudi in celo predvsem prebivalcem? Zakaj ne zaprosijo za pomoč nevladnih organizacij, da bi jim pomagale pri usmerjanju beguncev? Zakaj državi oziroma vladi ta stihija ustreza?

Žal smo odgovor na vsa ta vprašanja že zapisali: ker mora Slovenija po mnenju politikov in birokratov ostati za begunce neprijetna država, ker vse izhaja iz prepričanja, da jih bo zato manj želelo potovati skozi našo državo. Pa je res tako? Mar begunce res briga, ali je Slovenija prijazna ali neprijazna, če so se odločili za pot, ki je zanje smrtno nevarna? Na kateri se nekateri utopijo, druge zaprejo, tretje so mučili represivni organi držav, ki so jih že prešli? Jim je res mar, za kako prijazno velja ta država? Vseeno jim je. To so ljudje, ki bodo na koncu poti poprijeli za najbolj težaška dela, ki jih noče v Evropi opravljati nihče. Zato so prišli. Ker vedo, da lahko dobijo te službe. Takrat, ko bodo vedeli, da te službe zanje obstajajo tudi v Sloveniji, bodo ostali tudi tukaj. Za zdaj jim sporočamo, da niso dobrodošli, raje zaposlujemo filipinske delavce, ker nam njihova država jamči, da bodo čez nekaj let odšli domov, pa še kristjani so, ki govorijo angleško.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.