Okus strasti

za +

Anatomija ljubezni.

V Pravi stvari, ki jo je Tony Scott posnel po Tarantinovem scenariju, se srečata Clarence (Christian Slater) in Alabama (Patricia Arquette). Med njima klikne, toda preden se zapleteta, morata preveriti, če sta si res usojena, kar seveda pomeni, da morata preveriti, če so jima všeč isti filmi, isti igralci in iste pesmi – če torej med njima obstaja popkulturni konsenz. Če je med njima popkulturni konsenz, potem je med njima tudi true romance. Dodin Bouffant (Benoît Magimel) in Eugénie (Juliette Binoche) sta Clarence in Alabama s konca 19. stoletja, le da popkulturnega konsenza ne najdeta v filmih in pesmih, temveč v hrani – kulinariki. Dodin je chef, lastnik elitne podeželske restavracije/dvorca, »Napoleon kulinarične umetnosti« (in Napoleon je Anthony Bourdain vojaške umetnosti), Eugénie pa je že dvajset let njegova kuharica – in ljubica.

Za pripravo delikates – za haute cuisine – si vedno vzameta čas, v senzualnosti hrane – njenem cvrčanju, njenem dušenju, njenem stepanju, njenem šumenju, njenem stokanju, njenem sopihanju, njenem zapeljevanju, njenem koreografiranem ekshibicionizmu, njeni precizni drznosti, njeni muhasti odločnosti, njeni rustikalni fluidnosti, njeni vizualni dekadenci – brezmejno uživata, ni pettinga ali seksa, ki bi lahko tekmoval s porničem kuhinje. Okus strasti, posnet po romanu La vie et la passion de Dodin-Bouffant, gourmet, ki ga je pred stotimi leti napisal švicarski gastronom, zgodovinar in socialist Marcel Rouff, je videti kot reimaginacija Ivoryjevih Ostankov dneva, le da Dodin in Eugénie svoj odnos konzumirata. Tu in tam – ko Eugénie pusti odklenjena vrata. Drug drugega ne skušata impresionirati s kvantiteto (tako kot kompetitivni princ Evrazije, ki skuša Dodina fascinirati z nabuhlo, nasičeno, preobilno, puhlo osemurno večerjo), temveč s kvaliteto, ki nima povprečnega priokusa, ki njunega odnosa ne ohromi, ki ne deluje staromodno in ki ima enovit okus. Kot sonata, ki je večplastna kot spomin. In za oblikovanje okusa – tudi ljubezenskega okusa – potrebuješ dober spomin. Kuhata brez besed – razumeta se onstran tega, kar rečeta. In še vedno – »v jeseni svojih življenj« – se vikata. Dodin jo stalno snubi: »Poročiva se!« Eugénie, ki poroko zavrača, pravi, da že zdaj skupaj preživita več časa kot zakonci, da se imata fajn, da sta srečna. Boji se, da bi poroka le vse pokvarila. Nič ni intimnejšega, romantičnejšega in erotičnejšega od cvrčanja njune želje.

Konzumiranje hrane je itak prikazano kot seks – kot totalno konsezualna oblika seksa. »Vas lahko gledam, ko jeste,« jo vpraša, ko ji skuha brezhibno večerjo. Poleg tega pa – če bi se poročila, ne bi mogla več zakleniti svojih vrat. Ne bi imela več, kot bi rekla Virginia Woolf, svoje sobe. Eugénie ni hrana – ne pusti se pojesti. In potem začne na lepem kolapsirati. In omedlevati. Okus strasti, v katerem se objemajo Babettina gostija, Kot voda za čokolado, Tampopo, Fantomska nit ter za hip ali dva celo Hitchcockova Rebecca, izgleda kot odmev slovite Jamesove novele Zver v džungli, v kateri John Marcher verjame, da ga čaka nekaj velikega in spektakularnega, zato May Bartram, ženske, ki mu ves čas zaljubljeno in vdano stoji ob strani, ne spusti k sebi, na koncu, ko ta umre, pa v grozi ugotovi, da je bila prav ona tisto veliko in spektakularno, ki ga je čakalo kot »zver v džungli«. Tragedija Dodina in Eugénie pa je, da to ves čas vesta – da se torej zavedata, da kot »zver v džungli« čakata drug na drugega. Okus strasti je ljubezenski film, ki pokaže troje: prvič, da je ljubezen spodletelo srečanje – nikoli ne veš, kdaj so vrata odklenjena in kdaj kdo o čem fantazira; drugič, da ni čiste ljubezni – še tako čiste ljubezni se drži nekaj toksičnega (ko Dodin večerja s prijatelji, je lahko Eugénie, ki ostane v kuhinji, v tolažbo le to, da se z njimi pogovarja »prek svojih jedi« in da tudi sama jé to, kar jedo oni, pa čeravno ne naredi niti grižljaja); in tretjič, da lahko ljubezen ohraniš le tako, da si še naprej želiš to, kar že imaš – da se torej počutiš kot »zver v džungli«. (Kinodvor)