Grega Repovž

Grega Repovž

 |  Mladina 52  |  Uvodnik

Uvodnik / Kdo je kriv?

Razprave o kritičnih družbenih problemih se nemalokrat končujejo s kazanjem na krivca za nastale razmere. In pogosto se zgodi, da so v očeh družbe, predvsem pa popularnih mnenjskih voditeljev, zlasti politikov, krivi tisti, ki so na probleme opozarjali, nove, še slabše razmere pa so le še dodaten dokaz, da so sami imeli ves čas prav v svoji izvorni tezi, da sta namreč neki družbeni podsistem ali pa družbena skupina problem sama po sebi. Še huje. Ker so ti, ki kažejo na krivce, medijem običajno zanimivejši, ker seveda govorijo bolj sočno in kleno, jim na koncu to mnenje uspe uveljaviti na vseh ravneh družbe. In se vse še enkrat ponovi, zanka okoli manjšin in družbenih podsistemov se še bolj zategne, konflikt pa le še narašča.

Začnimo kar pri šolstvu. V preteklem mesecu so Slovenijo – in tudi Evropo – pretresli rezultati raziskave Pisa, v kateri sodelujejo 15-letni mladostniki iz 83 držav. Pri mladih iz slovenskih šol je raziskava pokazala splošen upad pri matematični ter tudi pri bralni in naravoslovni pismenosti. Seveda je bil to dokaz, da slovenski javni šolski sistem ni dober, da so slovenski učitelji slabi in da bi šolstvo potrebovalo nekoliko »podjetniške spodbude«. Na udaru so tudi strokovnjaki na področju pedagogike, ki so očitno slovensko šolstvo zapeljali v napačno smer. In dejstva? Prav ti strokovnjaki so zadnji dve desetletji opozarjali, da bosta zniževanje sredstev za šolstvo in hkratna degradacija učiteljskega poklica povzročila tudi upad znanja, kar bo vodilo v družbeno, gospodarsko in politično nazadovanje celotne družbe – kar je seveda res in pomeni nacionalno katastrofo. In zdaj smo točno tam. Seveda pa to ni krivda pedagogov, sindikalistov, učiteljev – ampak vsake nove oblasti, desne, ki je seveda klestila po šolstvu in denar usmerjala v svoje zasebne univerze in šole, ter leve, ki si ni upala šolstvu nameniti dovolj razvojnega denarja, s katerim bi učiteljskemu poklicu vrnili veljavo in tudi lesk. Niso torej krivi pedagogi, ampak tisti, ki jih niso poslušali. Pa sploh ni problem denar. Za ideologijo gre namreč. Je v tej državi denar problem? Ta država sofinancira traktorje. Sofinancira električne avte. Žičnice. Hotelske sobe. Bazene. Brez težav mogotcu Rastoderju financira sončne panele. Naštevamo same javne naložbe v dobičkonosne družbe v zasebni lasti. Ne nasprotujemo tem investicijam. Jasno namreč je, da se bo na primer turizem razvijal, če bo država primaknila denar tudi zasebnikom. A enako velja tudi za šolstvo. Le da to ves čas nazaduje.

Tako se lahko sprehajamo od enega problema do drugega. Vzemimo javno zdravstvo. Že 20 let civilna družba opozarja, da se mora privatizacija zdravstva ustaviti, ker se bo javni sistem ob nadaljevanju razgradnje sesul. Privatizacija seveda poteka tako, da se dobičkonosni procesi in dejavnosti z visoko dodano vrednostjo in nizkimi stroški prepuščajo zasebnikom (dejanskim in popoldanskim), najtežje operacije in posegi, izobraževanje in razvoj pa ostajajo v javnem zdravstvu, pri čemer so investicije v opremo in zlasti ljudi ves čas nizke. In zdaj, ko smo tam, je to seveda le nov dokaz, da je javno zdravstvo problem. Pa je to res? Ni. Ne, zgodilo se je namreč točno tisto, na kar so tako imenovani branilci javnega sistema opozarjali. Razpad javnega zdravstva ni dokaz, da javno zdravstvo ne deluje, ampak da razpade, če z njim tako ravnaš, kot so ravnale vse vlade doslej.

Enako je z romsko problematiko. Nevladne organizacije že vrsto let opozarjajo, da je treba vlagati denar in znanje v izobraževanje romskih otrok in življenjske razmere skupnosti. Ker odsotnost teh ukrepov vedno vodi v kriminalizacijo te manjšine, njeno getoizacijo in konflikte z večinskim prebivalstvom. A danes te zaostrene razmere – in dejansko je stanje zelo skrb zbujajoče – prikazujejo kot dokaz, da so problem sami Romi, ne pa, da je to posledica prav te politike, ki je omejevala vsak evro, namenjen izobraževanju in družbenemu vključevanju Romov. Ja, 20 let se sredstva samo krčijo, 20 let se Romi le stigmatizirajo. In današnje stanje je dokaz, da je prav ta politika, ki je iz mandata v mandat omejevala vsako razvojno pobudo, tista, ki je vse zavozila.

Seveda ne moremo mimo zadnjega primera, na katerega se kaže s prstom, govorimo seveda o migrantski problematiki, kjer je ta samouresničljiva prerokba najbolj razširjena. Nenadoma se namreč dogaja točno tisto, na kar so vsa leta opozarjali nevladniki in levi politiki (mislimo na stranko Levica, ki je edina upala to izgovoriti in zagovarjati): da je treba poskrbeti za migrante, jih vključiti v družbo, jim omogočiti delo in jim pomagati, sicer bodo šle stvari v napačno smer. Seveda tako ni ravnala nobena vlada niti nobena policijska vrhuška, tudi ne tista, ki jo je vodila Tatjana Bobnar. In kriminal, ki se je zažrl v migrantsko skupnost, je prav zato zmagal. Kdo je imel torej prav in kdo je zavozil?

Zakaj smo vse to navedli? Ker se vrtimo v krogu. Ker smo na vseh področjih, ki smo jih našteli, v novem dokaznem krogu, saj že poslušamo, da so izkušnje pokazale, da omenjeni sistemi ne delujejo in da koncepti, ki jih zagovarjajo strokovnjaki in nevladniki, niso uspešni. Resnica je, da tem strokovnjakom in nevladnikom na čisto nobenem od naštetih področij nihče ni nikoli res prisluhnil in nobeden od domnevno zgrešenih konceptov nikoli ni bil uveljavljen, ampak so jih vedno obšli.

Čas je, da strokovnjaki in nevladniki začnejo kazati s prstom. Vse, kar so trdili, se je uresničilo. In zato je tem, ki so imeli škarje in platno v svojih rokah na lokalni in državi ravni, treba reči: »Ja, res je, vedno ste zmagali in uveljavili svoje koncepte. A tudi zavoženo je točno zato. Vi ste krivi. Naši koncepti se niso izkazali za napačne, ker sploh nikjer niso zaživeli.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.