Marcel Štefančič jr.

 |  Mladina 7  |  Kultura  |  Film

Coming out stoletja

Film o ljudeh, ki iz tvojega življenja nenadoma izginejo in se potem ponovno pojavijo, kot v napol pozabljenem polsnu, v katerem ne moreš reči, da nisi nikoli pomislil nanje, da jih nisi pogrešal in da jih nisi pričakoval

zelo za

Duh. Vsi mi tujci (All of Us Strangers, 2023, Andrew Haigh).

Hočete videti coming out stoletja? Poglejte si Haighovo nostalgično fantazijo Vsi mi tujci, v kateri se Adam (Andrew Scott), depresivni, osamljeni londonski scenarist, ki živi v hladnem, rahlo distopičnem, ballardskem nebotičniku in ki je starša izgubil pri dvanajstih (umrla sta v božični prometni nesreči), vrne v Sanderstead, okoliš, v katerem je v osemdesetih letih – v času aidsa, homofobije, histerije, paranoje – outsidersko, odtujeno, nepriznano in samozatajeno odraščal in zorel, a potem v paranormalnem, halucinantnem duhu Cone somraka – ali Črnega ogledala – ugotovi, da sta njegova starša (Jamie Bell & Claire Foy) še vedno živa in da se nista prav nič postarala. Stara sta toliko kot leta 1987, ko sta umrla v prometni nesreči. Ja, Adam odpotuje skozi čas, ne da bi to vedel, toda njegovega potovanja skozi čas ne prižge tehnologija (kot v sci-fijih), temveč želja. Tako kot v francoski Mali mami, v kateri osemletna Nelly odpotuje v čas, ko je bila tudi njena mama stara osem let, tako da se zdaj lahko skupaj igrata in preživljata srečne, utopične trenutke. Skupaj spita, pečeta palačinke, gradita hiško, čolnarita. Ujameta se. Končno se lahko spoznata. Bolje kot kadarkoli. Tudi Adam se lahko končno ujame in spozna s staršema, ki sta celo mlajša od njega. Lahko se druži z njima.

Adam staršema razkrije ultimativno resnico – da nima punce in da je gej. Oče se dela, kot da je to itak vedel, medtem ko mamo skrbi, ker da si je izbral »samoten način življenja«.

Z njima lahko obuja spomine, praznuje božič in posluša Pet Shop Boys. Lahko celo spi z njima – no, med njima (še vedno diši kot nekoč). Lepo ga sprejmeta. Mrtvi so kul. Adam, tesnoben, melanholičen mozaik žalosti, žalovanja in obžalovanja, ki se en passant zaplete v romanco s precej živahnejšim sosedom Harryjem (Paul Mescal), dobi tako priložnost, da jima zlagoma razkrije ultimativno resnico – da nima punce in da je gej. Oče se dela, kot da je to itak vedel (mar se niso sošolci stalno izživljali nad njim?), medtem ko mamo skrbi, ker da si je izbral »samoten način življenja« (»Se nočeš poročiti in imeti otrok?«), toda Adam, ki je vedno bežal in preživel pogubna osemdeseta, ki ga izraz queer še vedno navdaja z nelagodjem in ki staršev – ponosnih, da je postal pisec – ne izgubi po coming outu, kot so jih izgubili številni geji (film je dobra metafora dobe aidsa, ko so se premnogi starši gejev raje pogreznili v tla ali smrtno ponesrečili, kot pa da bi se dotaknili svojih »kužnih« sinov), ji pojasni, da se je svet v vsem tem času vendarle spremenil. Adam se je s staršema v mladosti očitno brutalno zgrešil – kakšne so možnosti, da bo zdaj srečanje uspelo in da bodo skupaj preživeli več časa in se bolje spoznali? Ali pa je prav spodletelost srečanja pogoj, da to srečanje sploh zares uspe? Kaj, če je prav spodletelost pogoj, da drug drugega zares začutijo? Kaj, če je prav spodletelost pogoj, da se spoznajo in povežejo? In kaj, če je prav spodletelost pogoj, da spoznajo, da starši in otroci živijo v različnih časovnih obdobjih, da lahko skupaj preživijo le kratek čas, le nekaj trenutkov (treba je odrasti in oditi v svet), in da drug drugega nikoli dovolj ne poznajo, da torej nikoli ne živijo v istem svetu in da vedno ostanejo tujci? Nič ni intimnejšega od te spodletelosti. In te tujosti. In vprašanja: »Kaj vse bi lahko počeli skupaj!?«

Vsi mi tujci je film o ljudeh, ki iz tvojega življenja nenadoma izginejo in se potem – nekoč, spet nenadoma, kot da niso nikoli odšli – ponovno pojavijo, kot v napol pozabljenem polsnu, v katerem ne moreš reči, da nisi nikoli pomislil nanje, da jih nisi pogrešal in da jih nisi pričakoval. Zavrtite si štikel In My Life (via Beatles), če hočete razumeti to tesnobno, neizrekljivo, metafizično, katarzično ljubezen do živih in mrtvih, do teh, ki odhajajo, in onih, ki ostajajo, do »teh krajev, ki so imeli svoje trenutke«. Film Vsi mi tujci, posnet po romanu Taičija Jamade, si raje vrti balado The Power of Love (via Frankie Goes to Hollywood), ki pa si jo absolutno zasluži. (Kinodvor + kino)

Sowh7ZoLdDM

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.