Komentar / Vlado Miheljak: Novi obraz ali nove stranke?

»… Kar pa ne pomeni, da mi kogar koli izključujemo in da, če bo iz tega [Logarjeve Platforme, op. a.] nastala stranka, zavračamo sodelovanje s to stranko.«

Rudi Dutschke, legendarni nemški levičarski aktivist, je umrl leta 1979 star komaj 39 let za poznimi posledicami atentata, ki ga je sicer preživel leta 1968, ko je na berlinskem Kudammu pred sedežem Zveze nemških socialističnih študentov (SDS) neki moški s ščuvaškim Springerjevim tiskom v žepu – kasneje se je izkazalo, da je bil navdušen tudi nad idejami neonacizma – pristopil k njemu, ga ozmerjal z »usrano komunistično svinjo« in ga, ob glasnem odobravanju nekaterih očividcev, trikrat ustrelil ter mu povzročil hude možganske poškodbe, zaradi katerih so se kasneje pri njem začeli epileptični napadi. Dutschke je v času svojega političnega aktivizma iznašel formulo plovbe po nemirnem morju med Scilo in Karibdo radikalnega fundamentalizma in konformnega realizma tedanjih levih strank, gibanj in frakcij. Njegova formula »pohoda skozi institucije«, ki je pustila veliko svobode v interpretaciji in razumevanju, je postala vodilo študentskih in sploh levičarskih gibanj po Evropi. Sam je imel sicer precej ambivalenten odnos do radikalnih akcij in celo terorizma, a je kategorično zavračal individualni teror, kakršnega je takrat zagovarjala Frakcija rdeče armade (RAF). Ambivalenten odnos je imel tudi do strankarstva, toda krilatica »dolgega pohoda« (aluzija na Mao Cetunga in kitajsko revolucijo) vstopanja v institucije sistema ter participacije v parlamentarnem boju ni le dopuščala, ampak celo predpostavljala. Krilatica je še danes aktualna ob dilemi, ali izkoriščati kulturno in intelektualno dominacijo ter delovati znotraj drobovja sistema in ga od znotraj preoblikovati ali biti dosledno zunajsistemski. In zato obroben.