N'toko

12. 4. 2024  |  Mladina 15  |  Žive meje

Komentar / Identiteta politike

Pred vrati so evropske volitve, ki jih bosta spet zaznamovala vzpon konservativcev in padec socialistov

Zahodna levica ima resen problem, ki ga vedno dražje plačuje: naše organizacije več ne razlikujejo med razredno in identitetno politiko.

Ne, to ni obskurna teoretska zagata za marksistične bralne krožke – to je ključen izvor naših neuspehov. Je razlog, da levi strankarski projekti povsod propadajo in da leva aktivistična gibanja ne dosegajo sprememb, vrste desnice pa se polnijo z mladimi in starimi iz vseh regij. Pred vrati so evropske volitve, ki jih bosta spet zaznamovala vzpon konservativcev in padec socialistov, zato si vzemimo čas in razčistimo pojme.

Pred nekaj leti je prvi obraz parlamentarne levice Luka Mesec v intervjuju za Mladino navedel tezo: »… v šestdesetih letih so se pojavila nova družbena gibanja – feminizem, okoljevarstvo, boj za pravice skupnosti LGBT ipd. Stara levica teh gibanj ni hotela sprejeti v svoje vrste, češ da gre za malomeščanska gibanja (sama je stavila izključno na razredni boj), zato je šel naboj teh gibanj mimo nje.« Stara levica naj bi torej propadla, ker da se je ukvarjala zgolj z delavstvom, ne pa tudi z boji drugih zatiranih skupin. Pustimo ob strani historično netočnost te trditve, Mesec je kljub vsemu perfektno orisal novo, na Zahodu uveljavljeno razumevanje leve politike: v družbi je mnoštvo zatiranih skupin, levica pa jih povezuje v skupen boj za emancipacijo. »Delavstvo« je zgolj ena izmed teh skupin, za katere se borimo skupaj z vsemi ostalimi. To je identitetna politika.

Razredna politika družbo razume drugače. V kapitalistični družbi imamo dva razreda, ki tako ali drugače zajemata vse prebivalstvo: lastnike in delavce. Prvi morajo izkoriščati druge, da lahko ustvarjajo dobičke, drugi pa se morajo pustiti izkoriščati, če hočejo preživeti. To je temeljno družbeno razmerje, ki narekuje vse ostale. Lastniki, ki se zavedajo, da so v manjšini, lahko vladajo zgolj tako, da delavstvo ves čas cepijo na različne skupine in jih postavljajo v boj eno proti drugi, iz tega pa izvirajo nacionalizem, ksenofobija, šovinizem, homofobija in druge oblike zatiranja (številne izmed njih so ostanki še iz prejšnjih fevdalnih ureditev, ki jih kapitalisti oportuno ohranjajo pri življenju). Ker je torej izvor vsega zatiranja v razrednem sistemu, boj za njegovo odpravo ni zgolj eden izmed mnogih enakovrednih bojev, ampak je temeljni spopad, od katerega je odvisna odprava vsega zatiranja. To je razredna politika.

Ta majhna razlika v razumevanju družbe nas pelje v radikalno različni smeri delovanja. Razredna politika želi združiti ljudi na podlagi njihovih skupnih materialnih interesov, ki si jih kot delavci vsi delimo (na primer javno zdravstvo, dostojno življenje, mir …), njen nasprotnik pa je vedno in povsod razred lastnikov. Identitetna politika nima tako jasnega nasprotnika. Ve, da si želi organizirati vse ljudi na podlagi njihovih raznolikih izkušenj zatiranja, ni pa jasno, proti komu jih organizira. Od kod izvira to zatiranje? Ker na to nima odgovora, zatiralce najde v abstraktnih, iz zahodne publicistike uvoženih kategorijah, kot so »toksična moškost«, »kolonialistična miselnost« ali »vpliv avtoritarnih režimov«. Zatiralec je tako lahko človek iz kateregakoli razreda, ki v sebi nosi »napačne ideje«.

To nas pripelje do shizofrene situacije: bogataši, ki si lastijo pol države in izkoriščajo tisoče ljudi, so lahko tudi žrtve šovinizma, nestrpnosti ali homofobije, najrevnejši ljudje brez kakršnekoli moči pa so lahko nosilci patriarhata in kolonializma. Hillary Clinton je lahko feministična junakinja, žrtve njenih vojn pa šovinistični primitivci. Nataša Pirc Musar lahko en dan preganja blagajničarke Lidla, naslednji dan pa je vzor emancipacije žensk. Ne trdimo, da boj za pravice posameznih družbenih podskupin ni pomemben, toda če ne pretresa temeljnega družbenega razmerja med lastniki in delavci, doseže predvsem to, da imamo znotraj izkoriščevalskega sistema bolj inkluziven vladajoči razred. Zametke tega vidimo danes, ko lahko tudi ženske in temnopolti voditelji pošiljajo bombe nad otroke v Gazi.

A tudi če bi bili s takšnim izidom zadovoljni, nam ga identitetna politika ne more ohraniti, saj jo lastna interna logika vodi k samouničenju. Ker ne zna zares ločiti med zatiralci in zatiranimi, ljudi ločuje na izobražene in neizobražene, urbane in ruralne, »kulturne« in »nekulturne« – proces, v katerem vedno odkrije več sovražnikov kot zaveznikov. Tako sčasoma pride do zaključka, da so nižje izobraženi delavci (še posebej pa moški) pač nasprotniki napredka. Kapital se kakopak trudi ta prepričanja utrditi. V zadnjih tednih smo na primer videli sočasen izid raziskav Financial Timesa in Economista, ki so dokazovale, da so moški usmerjeni vse bolj desno, ženske pa vse bolj levo. Sporočilo je jasno: levičarji, poslovite se od polovice volivcev, nikar ne vabite teh oboževalcev Andrewa Tata v svoje vrste! Ne le, da so takšne raziskave že na prvi pogled metodološko sporni kosi propagande, v svojem bistvu so zgolj zrcalna slika desničarskih statistik o migrantskem kriminalu. Identitetna politika, ki jo je desnica vedno uporabljala za mobilizacijo proti manjšinam, se je preselila na levico, ki izobražene meščane mobilizira v kulturni boj proti vsemu ostalemu prebivalstvu. Recept za poraz!

Politika, ki želi spreminjati svet, je vedno iskanje skupnih interesov z ljudmi, ki nam niso blizu. Res je, v vedenju posameznikov lahko najdemo grozljive vzorce šovinizma in sovraštva, podedovane iz preteklosti. Ni pa nujno, da ti vzorci narekujejo tudi njihova politična dejanja – nasprotno, prav v boju za skupne interese jih lahko presegamo. Jugoslavija je bila po vojni polna neizobraženih pijancev in grobijanov, a so ti zgradili javni skrbstveni, zdravstveni in stanovanjski sistem, ki je pripeljal do največje spolne enakopravnosti na svetu. Balkanski hribovci so v 50. letih zagnali gibanje neuvrščenih, najširše zavezništvo med zatiranimi narodi v zgodovini. Primerjajte to z današnjimi buržuji, ki uporabljajo politično korekten akademski žargon, medtem ko uničujejo javne sisteme, podpirajo imperialne vojne in preganjajo begunce.