Zakaj je Kevin Spacey padel z ladje

Tema. Noč. Nenadoma slišimo hrup in zaviranje avtomobila, tresk – in pasji cvilež. Avtomobil je očitno povozil psa. Iz hiše butne moški, ki pogleda sem ter tja, stopi do psa, ki leži na ulici, in počepne, rekoč: »Obstajata dve vrsti bolečine. Bolečina, ki te ojača, in nekoristna bolečina. Vrsta bolečine, ki pomeni le trpljenje. Nimam potrpljenja z nekoristnimi stvarmi.«

In psu mirno, hladnokrvno zavije vrat.

Tako je Netflix leta 2013 v seriji Hiša iz kart predstavil Franka Underwooda, ambicioznega politika, ameriškega Macbetha, južnjaškega demokrata, brezobzirnega pragmatika, brezčutnega ničejanca, okrutnega makiavelista, fašistoidnega populista in »čisto zlo«, ki ga prevare, manipulacije, laži, korupcija, izsiljevanje, hinavščina, fabrikacije, zarote in umori z leti prelevijo v ameriškega predsednika. Frank je strupen kot cianid, sociopatski kot Tony Soprano, pošasten kot alien, nezadržen kot Dexter. Svojo ljubico porine na tire metroja.

Igra ga Kevin Spacey. Con brio. Srdito, strastno, ognjevito. Zadene vse nianse postideološkega cinizma. Nenehno ruši »četrto steno« in se obrača neposredno na »nas«, publiko – naš prijatelj in zaupnik. V prvi sezoni nas tudi spomni, kaj je rekel »veliki človek«, Oscar Wilde: »Da se vse vrti okoli seksa – razen seksa. Seks se vrti okoli moči.«

Frank Underwood je zlo. Ultimativno zlo. In Kevin Spacey ga poosebi. Con fuoco. V Underwoodovi zlobi brezmejno uživa. Toda zdaj, sedem let po smrti Franka Underwooda, lahko gledamo to, kar je filozofinja Hannah Arendt – ob spremljanju sojenja Adolfu Eichmannu, enemu izmed arhitektov nacističnega holokavsta – imenovala »banalnost zla«. Hannah Arendt na jeruzalemskem sodišču ni videla nacističnega vojnega zločinca, utelešenje zla, temveč malega, pohlevnega, vljudnega, povsem benignega človeka. In natanko to zadnje tedne gledamo mi: Kevin Spacey daje dolge intervjuje, na televizijah in podkastih (kdor ga hoče, ga dobi, od Piersa Morgana in Chrisa Cuoma do Lexa Fridmana in Tuckerja Carlsona), toda pred nami ni Frank Underwood, utelešenje zla, temveč mali, pohlevni, vljudni, povsem benigni človek; izžareva iskrenost, ki se kar šibi od bolečine in obžalovanja, tu in tam celo ganljivo zajoče, skesano priznava »napake« (ni vedel, do kod lahko gre, kje je po novem meja, kdaj je bilo njegovo »teženje« nezaželeno in kakšna so »nova pravila angažmaja«), a zanika vse resnejše obtožbe. Milo obljublja, da teh »napak« ne bo nikoli več ponovil, zaupno pravi, da nima več česa skrivati, in patetično – v solzah – pripoveduje, da je brez denarja in da je globoko – »za veliko milijonov« – zadolžen. Pravkar so mu zaplenili hišo ter jo prodali na dražbi, zato je moral vse svoje imetje zbasati v skladišče; ne ve, kje bo živel, vse je izgubil, ne more več plačevati računov in nima niti ficka (živel je razkošno, odvetniki v takih primerih so ekstremno dragi, produkcijski hiši, ki je producirala Hišo iz kart, je moral zaradi kršitve njene politike ničelne tolerance do spolnega nadlegovanja plačati enaintrideset milijonov dolarjev, tako da je bogastvo sprhnelo). Želi le delati, igrati, želi »nazaj na konja«, a ga ne pustijo.

Prepričan je, da bi ga morali pustiti »nazaj na konja«, da bi mu torej morali ponovno odpreti vrata v filme in serije, to pa zato, ker so ga sodišča spoznala za nedolžnega – predlani ga je newyorško sodišče oprostilo v primeru spolnega napada na mladoletnega igralca Anthonyja Rappa, lani ga je londonsko sodišče oprostilo v primeru spolnega napada na štiri osebe (njegova obramba je trdila, da je spogledljiv, promiskuiteten in rahlo čudaški, kar pa ne pomeni, da je »spolni prestopnik«), številne tožbe in obtožbe pa so sodišča – bolj ko ne zaradi pomanjkanja dokazov in smrti ali anonimnosti prizadetih – zavrgla. Spacey hoče nazaj, a ne more. Ne pustijo ga. In ni mu jasno, zakaj. V enem izmed intervjujev je rekel: »Nihče v Hollywoodu mi ni nikoli predstavil poti nazaj.« Nihče mu ni povedal, kaj mora narediti, da se lahko vrne – nihče mu ni povedal, s čim se lahko odkupi. »Zdi se, da so nekateri zadovoljni s tem, da so me za vedno črtali. In to je dosmrtna ječa.«

Presenetljivo ni to, da prečrtani Kevin Spacey ne more več nazaj na konja, marveč da še vedno ne razume, zakaj je padel s konja.

Toda v nasprotju s Harveyjem Weinsteinom bo dosmrtno ječo preživel na prostosti. Tako kot za to, kar je počel, ni kazni, tudi v kontekstu tega, kar je počel, ni ničesar, s čimer bi se lahko odkupil. Črtanje je moralna sankcija – ni odrešitve. Opravičila in kesanja ne zaležejo. Relativizacije ne primejo. In seveda – sojenja nimajo s tem prav nobene zveze. Če te sodišče oprosti, še ne pomeni, da si nedolžen.

Presenetljivo ni to, da prečrtani Kevin Spacey ne more več nazaj na konja, marveč da še vedno ne razume, zakaj je padel s konja.

Hočete, da se vrnem!

V Zastavah naših očetov, ki jih je leta 2007 posnel Clint Eastwood, čez Pacifik pluje konvoj ameriških vojaških ladij, namenjen na otok Iwo Jima, enega izmed zadnjih okopov japonskega imperija. Na palubi ene izmed ladij slonijo vojaki, ki gledajo monumentalno kompozicijo, nenadoma pa s sosednje ladje v morje pade vojak – zdrsnilo mu je. Eden izmed vojakov, ki slonijo na oni palubi, vzklikne: Ha-ha, malce se bo okopal, toda konvoj se bo moral ustaviti, da ga bodo pobrali! Ne, ne, ga pouči vojak, ki stoji poleg njega: Ne bodo ga pobrali – konvoj se nikoli ne ustavi! Ne more se ustaviti! Vojaku, ki je padel v morje, ni pomoči!

Leta 2017, deset let po tem filmu o lažni slavi naših očetov, je s takšne ladje padel Kevin Spacey. Na ladji je pisalo Hollywood, Netflix, Entertainment. Spacey, ki je bil na vrhuncu kariere, ki je imel za pasom dva oskarja, glavnega (Lepota po ameriško) in stranskega (Osumljenih pet), in ki je ravno briljiral v vlogi Franka Underwooda, karizmatičnega, brezkompromisnega, brezdušnega makiavelista v Netflixovi Hiši iz kart, je verjetno citiral brate Srbe: Lako ćemo! Tako kot tisti vojak, ki je padel v Pacifik, je mislil, da ne bo nič hudega in da ga bodo le malce namočili, pomočili in zmočili, da se bo konvoj zlagoma ustavil, da bodo spustili čoln, da mu bodo vrgli rešilni pas, da ga bodo pobrali – in da bo zlezel nazaj na ladjo. Malce bo stresel z glavo, se otresel vode in obrisal – in mirno plul dalje. Kot da se ni nič zgodilo. Kot da mu je le za hip ali dva zdrsnilo.

Ko ga je namreč igralec Anthony Rapp 29. oktobra 2017 obtožil, da ga je leta 1986 – pri štirinajstih – spolno nadlegoval, je še isti večer le ležerno tvitnil, da se tega »srečanja« sicer ne spomni, a da če se je slučajno res zgodilo, potem se Rappu »iskreno opravičuje za morebitno globoko neprimerno pijansko vedenje«. Vse skupaj je skušal na hitro in rutinsko relativizirati, češ – saj ni omembe vredno, ničesar se ne spominjam, itak sem bil pijan! Gremo dalje! Jutri je nov dan! Bila je nedelja zvečer.

Ko ga je igralec Anthony Rapp 29. oktobra 2017 obtožil, da ga je leta 1986 – pri štirinajstih – spolno nadlegoval, je le ležerno tvitnil, da se tega »srečanja« sicer ne spomni.

Iz tvita je bilo razvidno, da hoče pozornost odvrniti, in to čim prej, po možnosti takoj (okej, malce so me namočili, a to me ne bo ustavilo!), obenem pa je bilo tudi razvidno, da se zaveda težav in nevarnosti, ki so prežale: malce prej je gibanje #MeToo pokopalo vsemogočnega Harveyja Weinsteina, serijskega spolnega nasilneža, nadlegovalca, izsiljevalca in posiljevalca. Oktobra, ko je Rapp »namočil« Spaceyja, so Weinsteina že nagnali iz Miramaxa in izključili iz Akademije. Jasno je bilo, da je gibanje #MeToo prešlo v militantno fazo, da se ne bo ustavilo, da je prišel čas obračuna, da se holivudskim spolnim predatorjem obeta neizbežno črtanje in da po novem velja ničelna toleranca do spolnega nadlegovanja – in da so ti zločini nezastarljivi. Če si spolno nadlegovanje zagrešil »davnega« leta 1986, ne pomeni, da si nedolžen.

In Spacey je sklenil, da bo spolno nadlegovanje, ki mu ga je očital Rapp, še dodatno relativiziral, zato je v tistem tvitu dodal: »Ta zgodba me je spodbudila, da sem premislil tudi nekatere druge reči v svojem življenju. Vem, da o meni krožijo zgodbe in da nekatere izmed njih podžiga dejstvo, da sem tako varoval svojo zasebnost. V svojem življenju sem ljubil moške in se z njimi romantično srečeval, zdaj pa sem se odločil, da bom živel kot gej. To hočem početi iskreno in odprto, zato moram najprej preiskati svoje vedenje.«

Ja, da bi relativiziral spolno nadlegovanje štirinajstletnika, se je samorazkril – tvit, v katerem je relativiziral dejanje, ki se ga ne spomni, je dopolnil s coming outom. Podton tega je bil očiten: s tem je to ad acta – saj se ne boste spravljali nad geja, pripadnika diskriminirane, demonizirane spolne manjšine? To bi bilo homofobično, politično nekorektno, nesprejemljivo! V resnici je bilo še huje: nadenj so se spravili, toda ne homofobi, temveč geji, ki kar niso mogli verjeti, da skuša Spacey s coming outom manipulantsko preglasiti in prikriti spolno nadlegovanje mladoletnika, da coming out preračunljivo spreminja v trik za preusmerjanje pozornosti, da torej coming out zlorablja – četudi za ceno, da bo v očeh javnosti gejevstvo povezal s spolnim nadlegovanjem in pedofilijo, takšno uokvirjanje gejevstva pa podžiga nestrpnost, sovraštvo, nasilje, homofobijo. Fuck Off, Kevin Spacey: najprej leta in leta nisi hotel slišati, da si gej, kot da se tega sramuješ, zdaj, ko ti gori pod nogami, pa hočeš med geje, je besnela skupnost LGBTQIA2S+, ki mu ni mogla odpustiti, da je gejevstvo vrgel psom.

Nič, Spacey je delal vse, da bi preživel in da konvoj ne bi naprej odpeljal brez njega. Tedaj je bil še prepričan, da ne bo problema, da se bo izmazal in da se bo vrnil na konja, pa čeravno so ga takoj vrgli iz serije Hiša iz kart (v zadnji, šesti sezoni izvemo, da so Franka Underwooda leta 2017 zastrupili), čeravno je Netflix takoj bunkeriral film, v katerem je igral pisatelja Gora Vidala, čeravno je Ridley Scott vse prizore, ki jih je z njim posnel za film Ves denar sveta, še enkrat posnel s Christopherjem Plummerjem (za ceno 10 milijonov dolarjev!), čeravno ga je agencija CAA takoj odslovila in čeravno ga je mogočna piarovka Staci Wolfe takoj zapustila.

Čeprav ga niso zaprli, to ne pomeni, da je nedolžen. Ker je črtanje moralna sankcija, ni ničesar, s čimer bi se lahko odkupil. Črtanja ne more nihče preklicati.

Črtanje je imel za suspenz. Za začasen ukrep. Za nepotrebno histerijo. Samo stvari razjasnim, pa bo vse v redu! Spet bom na konju! Spet bom na ladji! In ko so mediji ob koncu leta 2018 namignili, da bodo Spaceyja aretirali, ker naj bi nekega najstnika, sina bostonske televizijske voditeljice, opijanil ter ga potem otipaval, je na YouTubu lansiral triminutni video Let Me Be Frank, v katerem je v predpasniku in s kuhinjsko cunjo v roki imitiral Franka Underwooda in »nas« – publiko – prepričeval, da ne moremo brez njega in da hočemo, da se vrne. »Vem, kaj hočete. Oh, seveda, skušali so nas ločiti. Toda to, kar je med nami, je premočno. Navsezadnje, vi in jaz smo vse delili. Razkril sem vam svoje najgloblje, najmračnejše skrivnosti. Pokazal sem vam, česa so ljudje sposobni. Šokiral sem vas s svojo iskrenostjo. V glavnem pa sem vas izzval – in vam dal misliti. In verjeli ste mi, čeravno ste vedeli, da mi ne bi smeli.« Ni še konec. »Vem, kaj hočete. Hočete, da se vrnem!« Natakne si Frankov prstan – in doda: »Me pogrešate?«

Demaskirani Spacey

Frank Underwood, ki ga je v tistem videu kanaliziral Spacey, ni nikoli plačal za zločine, ki jih je zagrešil. V šesti sezoni ga sicer ubijejo, a Spacey/Frank v videu pravi: »Čakajte, zdajle sem se spomnil – pa saj me v resnici sploh niste videli umreti, mar ne? Sklepanja so tako varljiva.« Kot da bi skušal še enkrat – s čudnim, pretiranim navdušenjem – poudariti, da Frank ni plačal za zločine, ki jih je zagrešil. Le zakaj bi? Saj ni nikogar ubil. Relativiziranje je zavil v samoironijo in humor. To ponavadi vžge. Ne vedno.

In seveda – z namigom, da ga gledalci v resnici sploh niso videli umreti, je najavil tudi svojo vrnitev. Tako kot jo je najavil v lanskem božičnem videu Being Frank With Tucker, v katerem je – v intervjuju s skrajno desnim Tuckerjem Carlsonom – igral Franka Underwooda, potencialnega predsedniškega kandidata (»Igral bom vsako vlogo, za katero publika hoče, da jo igram«).

A to je stalno počel. Lani je pred začetkom londonskega sojenja za nemški tednik Die Zeit izjavil, da bo v primeru oprostitve začel takoj delati. »Nekateri so me pripravljeni zaposliti v trenutku, ko bom oproščen teh obtožb v Londonu. V trenutku, ko se to zgodi, so pripravljeni iti v akcijo.«

Samo oprostijo ga, pa bo spet na konju – in nadaljeval bo tam, kjer je leta 2017 končal! Oprostili so ga (»Moj svet je leta 2017 eksplodiral«, tako da »sem v trenutku vse izgubil«, je v solzah pripovedoval londonski poroti), a konja ni bilo od nikoder. Ostal je tam, kjer je končal leta 2017. Črtan. Rehabilitacija ni uspela. Ni ljubezni. Ni comebacka. Ne najde več vzdržnega poslovnega modela. Ne more nazaj.

V teh sedmih letih izgona in divjine je nastopil le v treh groteskno in neopisljivo bednih filmih. V britanskem Control se ga je le slišalo, ne pa tudi videlo, v italijanskem Možu, ki je narisal Boga, se ga je videlo, ne pa tudi slišalo, ker so ga sinhronizirali, v ameriškem filmu Peter Five Eight pa igra obešenjaškega poklicnega morilca, še eno iteracijo Franka Underwooda. »Poganjajo me kontrolirane substance in neprimerne misli.« To niso B-filmi, temveč mučno dolgočasni, nizkobudžetni, povsem obskurni, samoponižujoči Z-filmi, daleč najslabši filmi v njegovi karieri. Dodajte še Sedlarjev igrano-dokumentarni film Bilo je nekoč na Hrvaškem, v katerem Frank Underwood »igra« Franja Tuđmana – v angleščini.

Problem je le v tem, da vsakič, ko Spacey najavi vrnitev ali pa ko v solzah oznani, da hoče nazaj na konja, iz omare padejo novi in novi okostnjaki. Recimo: letos maja, ko so ga sodišča ravno dobro oprostila, je vlogo omare privzel dokumentarec Demaskirani Spacey (Spacey Unmasked), iz katerega so padli številni novi okostnjaki. Ali natančneje: tu ga spolnega nasilja – otipavanja, grabljenja za genitalije, zarivanja prsta, »kolikor globoko gre«, podrsavanja ob penis ipd. – obtožuje novih devet moških, bolj ko ne mladih igralcev, ki jim je težil bodisi v Los Angelesu, New Yorku ali Londonu, na zabavah, setih ali v kinu. Z enim izmed njih sta šla v kino gledat Reševanje vojaka Ryana, Spacey, itak menda fiksiran na vojake, posebej marince, pa je začel potem med uvodnim brutalnim izkrcanjem na obali Omaha – ultimativno vojno klavnico – masturbirati in ga pregovarjati, naj mu pomaga. Za nameček njegov brat Randall Fowler še razkrije, da je bil njun oče neonacist in zanikovalec holokavsta – in da naj bi ga v mladosti posiljeval. Randalla, ne Kevina, ki je našel način, kako preživeti v tem divjem, sovražnem, nevarnem okolju – igranje.

Kevina Spaceyja je spolnega nasilja obtožilo več kot petdeset moških in ena ženska: nekateri so rekli, da naj bi jih divje, brutalno grabil za genitalije, druge naj bi agresivno otipaval, tretjim naj bi se z mednožjem naslanjal na obraz, četrte naj bi skušal posiliti, spet petim pa je razkazoval svoj penis ali jih omamljal in potem oralno obdeloval. Nekega natakarja naj bi zgrabil za genitalije, rekoč, da ga lahko pofuka bolje kot njegovo dekle, med snemanjem Hiše iz kart naj bi otipaval vse po vrsti (asistente, stranske igralce ipd.), Harry Dreyfuss pa je na portalu BuzzFeed opisal, kako naj bi ga pri osemnajstih spolno nadlegoval v svojem londonskem stanovanju, medtem ko sta z njegovim očetom, slovitim Richardom Dreyfussom, vadila neko gledališko vlogo.

V filmskih krogih je njegovo serijsko predatorstvo veljalo za javno skrivnost. Še več, obstajal je rek: »Če nočeš z njim domov, potem v baru ne ostani z njim do konca.« (Oh, in ne pozabite, da je Stewie v eni izmed epizod televizijske serije Family Guy že leta 2005 pritekel gol in vpil: »Na pomoč! Pobegnil sem iz kleti Kevina Spaceyja!«) Njegove žrtve pripovedujejo, da je napadal nenadno, nepričakovano in brez besed ter da je bil izredno vztrajen in zelo jezen, če ga je kdo zavrnil. Okrog dvajset oseb – mladih igralcev, udeležencev igralskih delavnic ipd. – je spolno napadel v času (2004–2015), ko je bil umetniški vodja londonskega gledališča Old Vic. Nihče pa ni upal ničesar ukreniti, vsi so raje molčali, ker so se bali, da jih bo uničil ali pa jim sabotiral kariere.

Črtanja nima kdo preklicati

Spaceyju se zdi, da ni storil nič takega. »Zelo rad flirtam,« je rekel poroti. V tem, kar drugi označujejo za spolno nasilje ali spolno nadlegovanje ali spolne napade, sam vidi le »romantične situacije« in »intimne trenutke«. Zato ne razume, zakaj je leta 2017 padel z ladje, zakaj ne more nazaj in zakaj je še vedno v morju, potemtakem tam, kjer je končal leta 2017, zakaj še vedno ni na konju, zakaj rehabilitacija ne uspe, zakaj o comebacku ni ne duha ne sluha, zakaj Hollywood noče in noče več slišati zanj.

Spacey se počuti kot bančni uradnik Josef K., protagonist Kafkovega Procesa, ki ga nenadoma aretirajo, a mu ne povejo, zakaj. Josef K. ne ve, kaj je storil – ne ve, kaj je zagrešil. Prepričan je, da je nedolžen. Spacey prav tako ne ve, kaj je zagrešil, toda ironično – kriv je zato, ker je lahko grešil, ne da bi mu bilo treba vedeti, kaj je zagrešil.

Okej, naj vam pojasnim.

Spacey se brani, da ni vedel, do kod lahko gre, da ni vedel, kje je po novem meja, da ni vedel, kdaj je bilo njegovo »teženje« nezaželeno, in da ni vedel, kakšna so »nova pravila angažmaja« – kako po novem pristopaš k objektom želje. Toda Spacey je bil oskarjevec in megazvezdnik, holivudski mogočnež, tako vzvišen in privilegiran, da mu sploh ni bilo treba vedeti, do kod lahko gre, da mu ni bilo treba vedeti, kje je po novem meja, da mu torej ni bilo treba vedeti, kdaj je njegovo »teženje« nezaželeno. In seveda – ni mu bilo treba vedeti, kakšna so »nova pravila angažmaja«.

Ni imel občutka, da koga nadleguje ali posiljuje, ker je bil prepričan, da mu to pripada – in da lahko počne, kar hoče. Zato je zlorabljal položaj in moč. Bil je tako mogočen in privilegiran, da konsenza ni potreboval. Še huje: bil je tako mogočen, ošaben, privilegiran in »genialen«, da mu koncepta konsenza – in koncepta konsenzualnega seksa – sploh ni bilo treba razumeti. V videu Let Me Be Frank je – samoironično, a apologetsko – dahnil: »Rekli bodo, da sem nespoštljiv, ker nisem igral po pravilih. Kot da sem kdaj igral po pravilih. Nikoli nisem igral po pravilih – in to vam je bilo blazno všeč.« Ljudi si je spolno podrejal na silo – z zlorabo položaja in moči, z zlorabo slave, zvezdništva, holivudske institucije. S svojim početjem je afirmiral natanko to, kar je rekel »veliki človek« – da se seks vrti okoli moči. Kar seveda pomeni, da je zlorabljal prav to moč, ki se vrti okoli seksa.

Spacey ne ve, kaj je zagrešil, toda ironično – kriv je zato, ker je lahko grešil, ne da bi mu bilo treba vedeti, kaj je zagrešil.

Spacey tega ne dojame. Prav tako se verjetno začudeno sprašuje, zakaj nekateri drugi holivudski prestopniki – recimo Roman Polanski, Woody Allen, Johnny Depp, Mel Gibson in Louis C.K. – niso padli v takšno nemilost. Zakaj je prav Spacey padel v takšno nemilost? Zaradi preprostega razloga: vsi so leta in leta opozarjali, da je holivudsko delovno okolje toksično, nevarno, sovražno, prežeto s spolnim nasiljem, nadlegovanjem in izsiljevanjem, sistematičnim spolnim predatorstvom – in Spacey je vse to poosebil. Zaradi njega so se ljudje na setih počutili kot »kosi mesa«. Zaradi njega so ljudje »strahoma prihajali na delo«. Tako slišimo v Demaskiranem Spaceyju. Tiste, v katere se je spolno zapičil, pa so s seta Hiše iz kart raje kar umaknili, a niso mogli veliko, ker je bil sam tudi izvršni producent, tako da je lahko počel, kar je hotel.

Ja, Kevin Spacey ne more nazaj, ker je poosebil to neznosno toksično delovno okolje, ker je poosebil sistematično spolno predatorstvo, ker je poosebil kulturo sistematičnega spolnega nasilja na filmskih setih. Kot Harvey Weinstein. Zato je padel z ladje. In zato ne more nazaj.

Da ga niso zaprli, ne pomeni nič. Hočem reči: čeprav ga niso zaprli, to ne pomeni, da je nedolžen. Ker je črtanje moralna sankcija, ni ničesar, s čimer bi se lahko odkupil. Črtanja ne more nihče preklicati.

Kevin Spacey ne razume, da ga nima kdo oprostiti – ali pomilostiti.