Komentar / Bachove iluzije

Vlado Miheljak

2. 8. 2024  |  Mladina 31  |  Dva leva

»Razlogi za sankcije Rusiji in tamkajšnjemu olimpijskemu komiteju (ROC) so zelo specifični. Rusija in ROC sta spodkopala bistvene dele olimpijske listine ... V tem trenutku si je težko predstavljati sankcije za Izrael.«
— Vodja koordinacijskega odbora MOK za Pariz 2024 Pierre-Olivier Beckers-Vieujant je poudaril, da gre pri konfliktih v Gazi in Ukrajini za »različni situaciji« (STA, 8. 3. 2024)

»Olimpijske vrednote, kot so solidarnost, enakost in človeško dostojanstvo za vse, so zato pomembnejše kot kdaj prej.«
— Po predsedniku MOK Thomasu Bachu olimpijsko načelo enakosti in dostojanstva velja za izraelske športnike, ne pa tudi za ruske in beloruske. (STA, 22. 7. 2024)

Richard Bach je v knjižici Iluzije, prigode upornega mesije (1977), ki je nadaljevanje nekoč hipijevskega, sedaj njuejdževskega katekizma Jonathana Livingstona Galeba, razvijal misel, da se vse kolektivne iluzije praviloma na koncu iztečejo v moraste sanje, ki si jih ne želimo, a se jim ne moremo izmakniti. Še več, vse okrog nas je iluzija. In če je to res, kako potem ravnati? No, tudi delitev na realnost lastne pojave in iluzijo vsega onkraj nas je iluzorna. Ne nazadnje to vidimo tudi skozi analizo aktualnega in preteklega estetskega in moralnega okvirja olimpijskih iger. Leta 1992 so bile v Albertvillu v francoskih Alpah prve olimpijske igre po padcu »železne zavese«. Takrat so na otvoritveni ceremoniji brez refleksije in zadržkov prodajali iluzije novega sveta, novega reda, novega demokratičnega ustroja držav.

Na slovesnem mimohodu športnikov so ponosno vihrale velike zastave Litve, Latvije, Estonije, Hrvaške in Slovenije. Športniki iz petih republik nekdanje Sovjetske zveze pa so v mimohodu z majhnimi nacionalnimi zastavicami pod takrat še veliko skupno streho sramežljivo nakazovali porajanje novih državnih konstelacij na pogorišču vzhodnega imperija. A prelomne olimpijske igre je bolj kot sami športni dosežki zaznamoval uvodni spektakel v maniri umetniškega Cirque du Soleil. Bilo je magično in nekritično optimistično. Poletne olimpijske igre v Parizu 2024, torej 32 let kasneje, so negacija tega iluzornega optimizma. So prilika o tem, kako se vsaka kolektivna iluzija na koncu sprevrže v moraste sanje. Uvodni spektakel, ki mu doslej ni bilo para, je ponazarjal groteskno podobo realnosti kot iluzije in hkrati iluzije kot realnosti. Vrhunec je bil transspolni performans v drag queen estetiki, ki je do obisti relativiziral iluzijo proklamiranih olimpijskih načel. In seveda zadel v živo, v mehko tkivo vseh sprenevedajočih se in nevednih moralistov. Tako se je med drugim pridušala tudi neka Saša Lendero, češ, »… ne razumem, kaj imajo odsekane glave, goli moški na krožniku pred omizjem drag queen transvestitov (ki v postavitvi močno spominjajo na Zadnjo večerjo), jezdec, ki asociira na četrtega jezdeca apokalipse, nerodni drag plesni nastopi in podoba rogatega bika opraviti z olimpijskimi igrami«. No, ne vem, ali je bila ravno mišljena zadnja večerja, ker avtorji tega niso poudarili, ko so v skledo na mizi posedli golega Dioniza, ki je pel z milim glasom, a te olimpijske igre so dejansko prispodoba zatona, zadnje večerje. Olimpijska ideja je dokončno požrta. Ne zaradi umetnikov, ki so paradirali in performirali oblečeni ali slečeni v ekstravagantne kreacije modne hiše Louis Vuitton. Ne zaradi fantazmatskega konja, ki je brzel vzdolž reke. Ki ga ni osedlal jezdec apokalipse, ampak Sequana, torej galsko-rimska boginja, ki je posodila ime pariški Seni, na mostu katere je potekal omenjeni performans. Ampak razburila in – tako se mi zdi – predvsem vzburila se je sprevržena krščanska desnica. Celo republikanci v predstavniškem domu in zmerno bistri estradniki in hollywoodniki. Češ, saj to je blasfemija, napad na krščanstvo, satanizacija olimpijske ideje …

Zadnja olimpijska večerja se je dejansko začela že marca, ko sta Thomas Bach, predsednik MOK, in Beckers-Vieujant, predsednik koordinacijskega odbora MOK za Pariz 2024, sporočila, da ruski športniki pač ne morejo nastopati pod svojo zastavo, ker da je Rusija takoj po OI v Pekingu 2022 napadla Ukrajino in anektirala del ozemlja ter tako spodkopavala načela olimpijske listine. Pa Izrael? No, oni so anektirali palestinska ozemlja in pobijali civiliste že veliko pred začetkom olimpijade. Bistvena razlika torej. A pravo vprašanje ni, zakaj Izraelci smejo sodelovati na olimpijadi (pa tudi na Evroviziji ter v mednarodnih znanstvenih in kulturnih institucijah), ampak zakaj po istih načelih in merilih Rusi nikakor ne smejo. Sicer pa se sama organizatorica iger, Francija, zapleta na še banalnejši ravni. Ne vem sicer, kakšen je bil epilog, a kar sama francoska ministrica za šport Amélie Oudéa-Castéra je napovedala, da se njihova atletinja Sounkambe Syllá ne bo smela udeležiti otvoritvene slovesnosti, če bo nosila naglavno ruto, ki da spada med nedovoljene verske oziroma politične simbole. Kakšno sprenevedanje! Francoska muslimanka bolj ko ne sama izbere način oblačenja. Kot kakšna druga nosi križec na prsih ali se javno prekriža pred nastopom. Pravo vprašanje je torej, zakaj MOK tolerira, da nekatere članice in udeleženke iger zahtevajo obvezno pokrivanje in kaznujejo kršiteljice. Iran, Savdska Arabija in še kar nekaj držav članic … Spomnite se samo usode plezalke Elnaz Rekabi, ki se ji je hidžab pomotoma snel ali si ga je zavestno snela na tekmovanju v Južni Koreji leta 2022; torej v času, ko so v Iranu potekali množični protesti v znak solidarnosti s surovo umorjeno Kurdinjo Mahso Amini, ker ni bila pravilno pokrita.

Francoski organizatorji so se po otvoritvenem ceremonialu opravičili. Opravičilo je bilo vsekakor umestno. Le da je bil naslovnik napačen. Namesto prizadetim krščanskim fundamentalistom bi se morali opravičiti skupnosti LGBTQ in francoskim muslimanom zaradi širjenja nestrpnosti.