Kultura / Himna ljubezni

Zgražanje nad otvoritveno slovesnostjo poletnih olimpijskih iger v Parizu, ki ga podpihuje skrajna desnica, se seveda ni začelo prejšnji petek, na dan odprtja. Začelo se je že mesece prej. Ko so se v javnosti pojavili prvi seznami morebitnih nastopajočih na odprtju, je bila, na primer, posebno velikega števila žaljivih, ponižujočih, gnusnih spletnih komentarjev deležna Aya Nakamura, 29-letna glasbenica, mama dveh otrok, potomka v pariških predmestjih živečih priseljencev iz afriške države Mali, kjer je bila rojena tudi sama, in že nekaj časa največja francoska glasbena zvezda, kraljica francoskega popa. Na pretočnih platformah je najbolj poslušana francoska glasbenica vseh časov in pomenljivo se zdi, da sta ji priljubljenost prinesla prepletanje tradicionalnega in sodobnega ter uporaba različnih jezikov, saj ob francoščini oziroma izrazitem slengu poje tudi v angleščini, arabščini in zahodnoafriških jezikih, kakršen je bambari, jezik njenih staršev. A prav zato je deležna nenehnih sovražnih komentarjev. Karkoli stori, spletni troli planejo po njej. Ker nima ene same identitete in enega samega jezika. Ker jezik izumlja na novo. Ker je temnopolta. Ker je ženska. Ker podpira boj za pravice žensk. Ker je posledično, predvsem v očeh mladih temnopoltih žensk, simbol opolnomočenja.