Ali že lahko postanemo motnja?

Družina pokliče duhovnika Florina Florescuja (Alexandru Dabija), da bi molil za žensko, ki umira. Rak jo je že povsem razdejal in požrl – le še hrope. V strašni agoniji. Duhovnik začne moliti, toda njeni hčerki se zdi, da duhovnik ne moli za materino življenje, temveč za njeno čimprejšnjo smrt. Hej, kaj je to? Kaj se greste? »To je posebna molitev, ki dušo poziva, naj zapusti telo,« pravi duhovnik, ki vidi, da ženska blazno trpi. Molite, da bi živela, ga vzpodbuja njena hči. »Mama hoče živeti, ne pa umreti!« Ne, duhovnik, ki se zaveda, da je smrt še neizbežnejša od davkov, je videl ogromno umiranja in ogromno trpljenja, videl je metastaze, zato ve, kdaj ljudje brezmejno trpijo, kdaj je vse narobe, kdaj jih ni več mogoče rešiti in kdaj umirajo – in kdaj je najbolje, da čim prej umrejo. Hči umirajoče mu reče, da je slišala, da je neki duhovnik z molitvijo delal čudeže – mrtve je vračal v življenje. A tudi Florin z molitvijo naredi čudež – njena mati kmalu po njegovi molitvi res umre. Molitev deluje! Še več: molitev deluje kot evtanazija. Evtanazija je božja volja, če hočete.

Tako se odvrti kratki film Senca oblaka, obešenjaški remiks Buñuela in Cone somraka, ki ga je posnel romunski auteur Radu Jude, bolj kakopak znan po celovečercih Ne pričakujte preveč od konca sveta, Nesrečni fuk ali Nori pornič, Bravo! in Najsrečnejše dekle na svetu. Jubilejni deseti FeKK, mednarodni festival kratkega filma, ki se začenja 19. avgusta (v Ljubljani, se razume), bo prikazal vse njegove kratke filme, kar je fantastično – Jude je namreč mojster forme, sodobni klasik kratkega filma.

Na eni strani so njegovi neorealistični prizori iz vsakdanjega življenja: v filmu Zjutraj potovalna agentka noč prepotuje in preživi s taksistom, za katerega se izkaže, da n Travis Bickle, temveč nekdo, s katerim bi lahko preživela življenje, če bi bilo življenje film (kdo ve, morda bi Tinder pokazal perfect match), v Alexandri ločenega moškega, ki je nekoč s sekiro razsekal televizor in ki dan preživlja s hčerkico, grabi čedalje paranoidnejši in toksičnejši strah, da mu skuša nekdanja žena odtujiti hčerkico, v filmu Prehaja skozi stene deklica v smrtnem strahu posluša dedka in njegova prijatelja, ki se med igranjem backgammona sproščeno pogovarjajo o grotesknih samomorih in wertherjevskih samomorilcih, pri čemer pozabijo, da jih – kot bi rekel veliki italijanski neorealist Vittorio De Sica – otroci gledajo. I bambini ci guardano. No, pravi hommage De Sicovim Tatovom koles, klasiki italijanskega neorealizma, pa predstavlja Katoda s pokrivalom, v kateri oče in sin s starim, težkim, pokvarjenim televizorjem v rokah mučeniško pešačita skozi mraz in blato, da bi se prebila do človeka, ki ga bo popravil, tako da bo lahko mali ob šestih gledal Brucea Leeja.

Katoda s pokrivalom – najbolj nagrajevan romunski kratki film vseh časov – je tako osupljivo, tako hipnotično enostavna, da se boste prilepili nanjo. Kot da je polna trilerske napetosti in preobratov in šokov. Ne, au contraire – ves čas preseneča prav z enostavnostjo. In takšni niso le njegovi neorealistični kvikiji, temveč tudi njegove zgodovinske lekcije – šokirajo prav z enostavnostjo. V filmu Kazen in disciplina eisensteinovsko vzporeja roman iz 19. stoletja in fotografije iz časa komunizma, s čimer potrdi, da je imel Michel Foucault prav glede kaznovanja in nadzorovanja (obvladovanje teles je pomembnejše od obvladovanja glav, človeško telo je organizirano tako, da je vedno dovolj tistih, ki ga lahko disciplinirajo in kaznujejo), v filmu Dva maršala, dve usmrtitvi eisensteinovsko vzporeja dve reprezentaciji povojne usmrtitve romunskega diktatorja Iona Antonescuja in še treh kolaborantov, saj črno-bele dokumentarne posnetke usmrtitve sooči s posnetki iz barvnega igranega Zrcala (1994), propagandnega filma postkomunističnega režima, ki je skušal Antonescuja – sicer krivega za eksterminacijo 400 tisoč Judov – rehabilitirati (v usta mu je položil povsem izmišljene »junaške« zadnje besede, prikazal ga je kot mučenika in ultimativnega patriota ipd.), v Potemkinistih, igrani komediji, pa sarkastično namoči samega Eisensteina, ki je v svoji legendarni Oklepnici Potemkin v propagandne namene zamolčal, da so uporniški mornarji z oklepnice Potemkin zbežali v Romunijo, kjer so – v zameno za oklepnico Potemkin – dobili azil. To je bil čas, »ko je Romunija pofukala Rusijo«, nasprotje sedanjega časa, »ko vsi fafajo Putinu«, pravi kipar (Alexandru Dabija), ki hoče tem mornarjem postaviti spomenik, kot da je zgodovina resničnejša in verodostojnejša od filma. In kot da niso prav filmi tisti, ki nam lažje povedo bistvo nekega trenutka ali dobe kot zgodovina, navsezadnje, v Judejevi Plastični semiotiki to bistvo naše dobe povedo kar »nedolžne« igrače (z Barbie in Kenom vred), ki fukajo, ubijajo, kolonizirajo, posiljujejo, masakrirajo in svet spreminjajo v turistično središče.

Judejevi kratki filmi – sicer afirmacije enostavnosti – briljantno kažejo, da ni nič kompliciranejšega in kompleksnejšega in protislovnejšega od enostavnosti. Ti kratki filmi so tako jebeno dobri, da me mika, da bi si jih zdaj, ko sem jih videl na malem – bolj ko ne računalniškem in televizijskem – ekranu, ogledal še na festivalskih velikih platnih (recimo v letnem kinu Slovenske kinoteke na Muzejski ploščadi Metelkova, Kinodvoru ali Slovenski kinoteki). V njih je več kakovostnega, aktivnega, fokusiranega časa kot v triurnih spektaklih.

Prihodnost je točno takšna, kot ste si jo zamislili

No, če hočete videti film slovenske avtorice, ki mu je kos, si poglejte Sunčane pruge (Obzornik 242), ki jih je posnela Nika Autor. Stara fotografija, na kateri piše »Šamac-Sarajevo ’47«, nas potegne v povojni čas, ko so mladinci in mladinke iz vse Jugoslavije – in vsega sveta, tudi Palestine – gradili progo od Šamca do Sarajeva (242 km). Razbijali so kamenje, spreminjali krajino in življenje, načrtovali prihodnost, boljši svet. »Gradili so progo in proga je zgradila njih,« slišimo. Obrazi vseh tistih brigadirk in brigadirjev izžarevajo veselje in navdušenje. Zdaj ni tam več nobenega veselja in navdušenja. Sarajevska postaja izgleda distopično. »Proge tiho propadajo v žalostnih državah.« Vizije »sanjane prihodnosti« so se utopile v krvi – ene begunce so zamenjali drugi, ostala je le »privatizirana puščoba«, po kateri so »razmetane kosti«. Ljudje so brez politične imaginacije, nihče si ne zna več življenja predstavljati zunaj kapitalizma. »Kaj je ostalo od ljubezni? Kaj je ostalo od sanj?« Ljubezen je šla k vragu. Film Morje med nama, ki ga je posnel Lun Sevnik, je zgodba o očetu (Leon Lučev), ki do svojega sina (Bruno Mihanović) ne kaže več nobene ljubezni, toda turist (Martin Pechlat), ki ga vzameta na barko, s katero turiste vozita na potope, to »odsotnost« zapolni na šokanten, patološki način. Ljubezen doživlja metastaze, ki so efekt neoliberalne deregulacije in obsedenosti s prostim trgom. Morje med nama bi morali vrteti skupaj z Line Riderjem, Intiharjevim portretom Boštjana Čadeža, alias Fška, »norega genija«, umetnika, programerja in kreatorja fenomenalne, zelo priljubljene spletne igrice Line Rider (»razvedrilo zdolgočasene generacije«, reimaginacija italijanske animirane Črte), ki ga napadi tesnobe, nenadejana viralnost, grozljiva vplivnost (»Vplivaš na življenja«), dolgoletni poskusi, da bi pravice za to igrico dobil nazaj, in travme odraščanja brez očetove ljubezni ( ja, morje med njima) butajo v pijanske transe, zaradi katerih včasih pristane v bolnišnici in včasih v zaporu.

In če vprašate mlade slovenske kratkometrašice in kratkometraše, potem so šle tudi sanje k vragu. V animiranem filmu Onkraj obraza (Anja Resman) deček ugotovi, da so ljudje brez obrazov, zato je najbolje, da se prilagodi in obraz izgubi še sam (obraz je le še maska, ki skriva masko), v filmu Remember, Broken Crayons Colour Too (Urša Kastelic) migrant, ki ga zebe, pirpoveduje, kako je ženska ponoči sedla v taksi, ki ni bil taksi, temveč past (nasilje nad ženskami in nasilje nad migranti sta del iste politike), v animiranem filmu Samo dihaj (Anej Golčar) edina potnika na potniškem letalu izgledata kot pacienta v zadnjem stadiju raka (na letalu se ljudje vedno prelevijo v trupla z bucket list v roki), kolaž Prihodnost je točno takšna, kot ste si jo zamislili (Sara Bezovšek) ne skriva, da bo prihodnost tako distopična in totalitarna (in artificielna), kot so si jo predstavljali filmi (kar vidimo v filmih, je res), v dokuju Know Your Stones (Katarina Jazbec) pa geologinja, jeklarji in aktivisti zaprepadeno in nelagodno zrejo v podnebni kaos, distopično razpadanje sveta in samomorilsko človeštvo, ki se noče in noče znebiti fosilnih goriv in preiti na obnovljive vire energije (kot da ima še vedno na voljo ves čas tega sveta), upajo, »da bo po človeštvu prišla vrsta, ki ne bo tako agresivna«.

Nam je kapitalizem ubil sanje? Nam ne pusti, da bi sanjali? Ne, sploh ne, nasprotno – sili nas v sanje! Sili nas, da ničesar ne ukrenemo in da se ne upremo, ampak da le še naprej sanjamo in vse kratke stike s svetom – zimo svojega nezadovoljstva – pripisujemo svojim sanjam.

Raje bi bila kamen

Filme, ki jih bo prikazal FeKK (in prikazal jih bo 150, od tega nekaj deset slovenskih), prevevajo nelagodje, morbidnost in tesnoba – občutek socialnega, političnega, emocionalnega, eksistencialnega razpadanja. Štorklje se vedno vrnejo domov (Halyna Koziutynska) je doku o ukrajinskih zakoncih, ki mislita, da se bosta v raju – v Karpatih – izognila vojni, a se izkaže, da je raj le pekel, ki čaka, da se zgodi (svet je distopično povezan, prepleten, omrežen), Quadrant (Slava Doytcheva) je found footage diagnoze ženske, ki prihaja iz družine, v kateri vsi umirajo za rakom, Bolečina pa je doku, ki ga je sam o sebi – s telefonom, v svojem somračnem stanovanju, v svoji tesnobi – posnel Ivan Faktor, sloviti hrvaški dokumentarist, ki je hudo zbolel za Parkinsonovo boleznijo: sopihanje, ječanje, tresenje, migotanje, podrsavanje po tleh in tiha agonija, ki jo obdajata mrak in depresija, ustvarijo popolno sliko osebne, intimne distopije.

V animiranem filmu Gaia (Nermin Hamzagić & Enis Čišić), ki izgleda kot Austerjev roman In the Country of Last Things s kuliso Iztrebljevalca in Popolnega spomina, je distopija odnesla že vse – razen kapitalizma. In ultimativnega socialističnega darila kapitalizmu – Mächtigovega Kioska K67. Gaia se dogaja v globoki prihodnosti, eksperimentalni film Raje bi bila kamen (Ana Hušman) pa se dogaja danes, toda posnetki hladne, zimske, blatne, prepišne, evakuirane liške pušče, grozljivega eliotskega wastelanda (se še spomnite Kina Lika?), so videti kot odsevi distopične prihodnosti, ki je ne bi prebavila niti črna luknja. Če bi tu obtičal zaljubljeni par, bi dobili ultimativno love story.

V portugalski Človeški naravi (Mónica Lima) skušata mož in žena predapokaliptično negotovost – travmatični kolaps človeštva – preživeti vsak po svoje (on z obdelovanjem vrta, ona s predelovanjem tesnobe), toda čeravno upata, da bo narava zacelila vse rane in poškodbe (mi smo, v nasprotju z naravo, »nagnjeni k breznu«), se zavedata, da narava komaj čaka, da se nas znebi. In seveda – narava komaj čaka, da se znebi kapitalizma.

Res čudno, da se ga človeštvo – ki ga lahko povsem paralizira že virus (Cela družina), metulj (Metulj) ali naivno božanje klateškega psa, de facto uvod v podiranje baščaršijskih domin, atentat na avstroogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda in I. svetovno vojno (Časosledje) – tako oklepa 

in da mu ne sikne »Puši kurac!«, kot nemškim asimilacijskim silam v filmu Kafana na Balkanu (Boris Gavrilović) sikne gastarbajterka, ki se je v Nemčiji tako zelo asimilirala, da je na svojo prejšnjo identiteto pozabila – zdaj je optimizirana, brez nepotrebnih emocionalnih motenj, vedno prižgana, vedno razpoložena za kapitalizem, ki hoče konkurenčno, storilno, optimizirano delovno silo, kamor sodijo kosovski delavci, ki v dokuju Krila delavcev (Ilir Hasanaj) pripovedujejo, kako brutalno, kruto, že kar sadistično jih izkoriščajo in kako slabo je poskrbljeno za varnost pri delu (enega so zgazile palete, drugemu se je utrgalo dvigalo ipd.), in kamor sodi tudi potovalna agentka, ki je v belgijskem filmu Motherless Child (Sophie Maréchal) nonstop prižgana in neločljiva od telefona, a osamljena kot ona gastarbajterka. Bolj ko kapitalizem ljudi optimizira, bolj jih osamlja – in bolj ko jih osamlja, bolj jih militarizira.

V filmu Hvala za potrpljenje! (Simon van der Zande) na bruseljski mestni avtobus stopi kongoški migrant, ki da potnikom – bolj ko ne evropskim belcem – približno takole lekcijo: »Tu smo, a nas nočete. Veste, zakaj smo tu? Ker ste v naših deželah ustvarili diktature, ki jih ne potrebujemo. Ker izbirate ljudi, ki jih mi ne bi nikoli izbrali in ki nam napovedujejo vojne in ki nas ubijajo in ki jih Združeni narodi nikoli ne sankcionirajo. Vi profitirate, nam pa preostane le beg. Štiristo let nas ropate in pobijate. Skrivate se za pametnimi telefoni, ki so narejeni iz našega kobalta.« V Kongu je zaradi kobalta, ki ne poganja le pametnih telefonov, ampak tudi kapitalizem, umrlo na milijone ljudi, na milijone pa jih živi v bedi in večni državljanski vojni.

Dežela gora

Vsi migrirajo, vsi hočejo na boljše, vsi hočejo živeti v boljšem kapitalizmu – mlada Albanka (Luàna Bajrami), ki v Kratkem potovanju (Erenik Beqiri) v Francijo migrira s fantom, se mora – v duhu Weirove Zelene karte in Lynovega Nespodobnega povabila – samoponiževalno poročiti s Francozom, da bi sebi in fantu zagotovila pravico do prebivanja. Moškega (Vladimir Vulević), ki v Deželi gora (Olga Kosanović) s hčerkico migrira v Avstrijo, pa ujame ponižujoči catch-22: če hoče delati, mora imeti dovoljenje za prebivanje – če pa hoče dobiti dovoljenje za prebivanje, mora delati. Vprašanje je le, kaj bo moral on žrtvovati, da bi se vključil v »boljši« kapitalizem.

Solidarnost odpove, nastajajo hladna, brezosebna mravljišča (Stanovanje je rojeno), skupnost ni več mogoča. Ali pač – ko kdo umre. Cela družina (Alexandra Diaconu) je doku o romunski družini, ki se ponovno zbere, ko – med pandemijo – umre oče. Tiste, ki ne morejo fizično priti, z odprto krsto poveže FaceTime. Tradicija trči ob moderno. Za mrtvega se itak ni kaj dosti spremenilo – tudi ko je bil živ, so bile njegove roke hladne. Fraza »Vidimo se le še na pogrebih« je postala poznokapitalistični modus vivendi.

Toda nekateri hočejo vendarle izstopiti. Kvirovski kolumbijski aktivisti v Rožah z drugega vrta (Jorge Cadena) s performansi razkrinkujejo aroganco vsemogočnega rudnika. Esejistični film Hardly Working (Total Refusal), ki NPC-je (non-player character), like iz ozadja računalniških igric, digitalne statiste, primerja z vse brezpravnejšo in nevidnejšo delovno silo v sodobnem kapitalizmu, se konča s pozivom k revoluciji: »Can we start glitching?« Ali že lahko postanemo motnja?

Šestinosemdesetletna Španka, popolna nonkonformistka, nekdanja nuna in avanturistka (progresivno nuno imate tudi v finski animaciji Nun or Never!), protagonistka dokuja Živeti v divjem morju (Guillermo F. Flórez), pa sklene, da bo naredila samomor. »Moje telo je moje.« Še vedno je sama, a vse težje hodi. »Nikoli nisem bila žalostna ali depresivna.« Vse svoje fotografije sežge, ker nima otrok, ki bi jih gledali. »Glej, kako čedna sem bila!« Florinu Florescuju ni treba moliti zanjo.

Dnevi kvikijev

Na letošnjem briljantno skuriranem in zapakiranem FeKKu vas čakajo animacije, dokuji, kolaži, found footage (če hočete videti nekdanje življenje grških menihov, si poglejte Luč iz luči, če pa hočete začutiti mučno, morbidno, tesnobno pričakovanje »neznanega«, no, vojne na Kosovu, si poglejte Kot bolno rumena), eksperimenti, bizarnosti, erotike (ne zamudite poljskega Roba), slovenski folk horror s pridihom J-horrorja (Tri tičice), slovenske klasike (Pogačnikova Cukrarna, Godinov O ljubezenskih veščinah ali film s 14441 sličicami, Kosmačev Tovariš telefon ipd.), filmi, ki prekipevajo od filmov (slovenska Hobotnica Banana Mišmaš – animirani film o neskončnem prijateljevanju dveh žensk – je sublimat Marshallovih Obal, Zwigoffovega Sveta duhov, Mirkinovih Prijateljic, Baumbachove Frances Ha, Rohmerjevih Štirih avantur Reinette in Mirabelle in Rivettove Pustolovščine Céline in Julie), zlata palma za najboljši kratki film (Mož, ki ni mogel molčati), angažirani filmi, gejevski filmi (Niso sprevrženi brazilski homoseksualci, temveč situacija, v kateri živijo), protesti proti transfobiji (Honeymoon), otroški filmi (Smrt bikiniju!), reimaginacije klasik (Pobeg skozi kukavičje gnezdo), hiti prejšnje dekade (Gloria Victoria, Uvoz, Izgred, Juck ipd.) in tri kratke klasike velikega gruzijsko-armenskega filmskega revolucionarja Sergeja Paradžanova (Kijevske freske, Hakob Hovantanyan, Arabeske na Pirosmanijevo temo), mojstra singularne multikulti freestyle poezije, ki je film – s halucinantnima celovečercema Sence pozabljenih prednikov in Sajat-Nova: Barva Granata – na novo izumil.