Spomini nekega polža

zelo za

Zaporedje nesrečnih dogodkov.

»Življenje je mogoče razumeti le za nazaj, toda živeti ga je treba naprej,« slišimo v animiranih Spominih nekega polža, briljantno morbidnih, tragikomičnih stop-motion spominih odbite, burkaste, obešenjaške, tristramshandyjevske in osamljene Gracie Pudel, zgovorne, zelo navedljive, nepovezljive in nalezljive fenice polžev in polžinj, hčerke ženske, ki je umrla pri porodu, in zapitega, invalidnega akrobata, ki umre v spanju, navdušene bralke, autsajderke in zbiralke spomin(k)ov, ki so jo vzgajali nudisti, swingerji, divje zgodbe, male tatvine, travme, razpoke, Søren Kierkegaard in Sylvia Plath (njena najljubša polžinja se imenuje Sylvia). Tako optimistične obupanke zlepa ne boste videli. Njena tesnoba ne vara. Njena depresija je stand-up. Njen zaščitniški enojajčni brat, ki ga posvojita verska fanatika, je patološki piroman, njena najboljša prijateljica pa je fukala z Johnom Denverjem – na helikopterju. A to ni še nič – sodnik tu med sojenjem masturbira. Saj ga potem odpustijo.

Grace, ki jo je po malem anticipirala Amélie Poulain, po malem pa Violet Baudelaire, protagonistka filma Lemony Snicket: Zaporedje nesrečnih dogodkov, je več kot Oliver Twist – Oliver Twister! Adam Elliot, avstralski oskarjevec (Harvie Krumpet), ki je ambiciozne, propulzivne in čudovito alternativne Spomine nekega polža ustvarjal osem let, se ne boji ne mraka ne nepričakovanosti, kaj šele drastičnosti, tako da pokaže, kako daleč gre lahko animirani film in koliko emocionalnih oktav lahko preigra. Zaveda se, da tega, kar lahko poveš z animiranim filmom, z igranim filmom ne moreš, zato tega animiranega presežka noče zapraviti. (art)

qUfkqsAEq1Q