Ethel Cain: Willoughby Tucker, I’ll Always Love You

2025, Daugthers of Cain

+ + +

Čeprav je kantavtorica Ethel Cain na začetku leta presenetila z »malo ploščo« epskih razsežnosti Perverts, devetdesetminutno zbirko srhljivih ambientalnih zvočnih krajin, je nova plošča pravzaprav neposredno nadaljevanje prvenca Preacher’s Daughter (2022), ki jo je izstrelil na vrh temne plati ameriške indie sleaze smetane, tematsko pa gre za njegovo predzgodbo. Na ravni estetike se vrača k otožnim, malce jokavim indie pop baladam, ki navdih večidel črpajo iz tradicije americane, le da je novi album še bolj začinjen s počasi kotalečimi se slowcore uspavankami. Avtorica se pri tem ponovno sprehaja po nevarno tanki meji med eterično melanholijo in melodramatičnimi jeremijadami in jo, žal, kar nekajkrat odločno prestopi.