12. 9. 2025 | Mladina 37 | Uvodnik
Uvodnik / Izkrivljeni svet
V četrtek, 4. septembra, sta novinarja TV Slovenija in Žurnala24 Rok Šuligoj in Marko Gašparin razkrila eno največjih korupcijskih afer v sodobni Sloveniji. Uspelo jima je namreč priti do preliminarnih podatkov parlamentarne komisije, ki preiskuje financiranje političnih strank v času prejšnje vlade. Gre za res nazorno in z vidika prebivalcev grozljivo shemo, kako so morala podjetja (bi lahko govorili celo o izsiljevanju?), ki so dobila posle na ministrstvu za infrastrukturo – vodil ga je Jernej Vrtovec –, nakazovati denar kvazi inštitutu v lasti stranke Nova Slovenija. Sklenjeni posel z ministrstvom je imel na drugi strani nakazilo strankinemu inštitutu – kot v slabem mafijsko-političnem trilerju. A tukaj se ta politični triler žal šele začne.
Kot smo zapisali – Šuligoj in Gašparin sta razkritje objavila že pred osmimi dnevi. Gre za razkritje na ravni največjih afer, z vidika zakonitosti je ta zadeva hujša kot na primer Litijska ali Subotič, saj je vez med dobljenimi državnimi posli in politiki tokrat ne samo očitna, ampak tudi dokazana z nakazili denarja. In gre za veliko denarja. V omenjenih aferah so dan zatem začeli o tem poročati mediji z vso silo, novinarji so prišli do dokumentov in nadaljevali razkritja. A tokrat se to ni zgodilo. Nastopil je molk. POP TV je opravila z zadevo z novičko, Delo in Slovenske novice sta molčala. Necenzurirano, ki se loti vsake take afere, se zadeve ni dotaknilo. N1 je povzel le STA.
Zakaj? Kako je to mogoče? Zakaj tokrat nihče ne sledi zgodbi, zaradi katere bi se upravičeno morala tresti celotna Slovenija? Ker je jasno, da so dokumenti prišli iz rok poslancev? Potem se v Sloveniji ne bi zgodila polovica razkritij. Prav to, da politične stranke razkrivajo sumljive posle svoje konkurence, je ena od bistvenih pridobitev demokracije. Ko je prišlo do podobnega razkritja o financiranju SD, so se mediji odzvali brez milosti, prispevki so se vrstili iz dneva v dan, stranka je končala na kongresu. Zakaj tokrat molk?
Je razlog drugje? Da so vpletena podjetja, ki so tudi medijski lastniki? Na primer Kolektor, lastnik Dela in Slovenskih novic, je hkrati med največjimi donatorji inštituta Nove Slovenije. Seveda lastnik noče pisanja o tem, da je bil prisiljen za pridobitev posla dati donacijo nepomembnemu inštitutu. Največ denarja je inštitutu Nove Slovenije nakazal United, lastnik N1. Mar zato ta agilni portal tokrat molči? A vse to kljub vsemu ni dovolj za molk malodane vseh medijev. Ne nazadnje so se takšni konflikti interesov med lastniki in mediji zgodili že velikokrat – a če posamezna medijska hiša zaradi konflikta interesov ni mogla poročati, so poročali vsi ostali. Tudi to je pridobitev demokracije.
Je morda razlog v močni lobistični mreži, ki jo ima Nova Slovenija? V preteklih aferah so Novi Sloveniji »pomagali« mnogi, od hišnega lobista Marka Pogorevca do – presenetljivo – Vesne Vuković, nekdanje generalne sekretarke Svobode, marsikatero poslovno in odvetniško ime pa je razkrila že afera Dars pred letom in pol. Še zanimiveje je, da se ni oglasila niti protikorupcijska komisija. Gre za šolski primer koruptivne prakse.
Vse bolj se zdi, da smo prav pri tem primeru v Sloveniji priča tistemu, česar se ves čas najbolj bojijo vsi, ki se ukvarjajo s terminom »ugrabljena država«. Gre za neko točko, v kateri je preplet med politiko in ekonomijo tako močan ter sistem tako izkrivljen, hkrati pa že tako utečen in podložen s preteklimi daj-dami, da se zoper njega ljudje nehajo boriti. Ker je vseprisoten. Ker je del tkiva – tako globoko, da drugače sploh ni mogoče niti poslovati, hkrati pa ljudem zleze pod kožo. Ne samo, da je anormalnost že običaj, dejansko je sistem za vpletene tako domač, da jim je boljši kot normalnost, ko vladajo pravila, konkurenca, zakoni in poštenost. Normalnost je pač bolj nepredvidljiva od te kloake.
Mar je čudno, da si na primer zlasti gospodarska združenja tako želijo vrnitve SDS in Nove Slovenije na oblast? Ker vedo, da se je z njima mogoče dogovoriti mimo pravil, sicer za pravo ceno – ki pa jo tako in tako plača država? Je marsikomu bolje – z vidika posla – imeti na oblasti neke skrajneže, ki pa bodo za pravo nakazilo uredili, da se posel dobi? To je grozno poslovno okolje za podjetja, ki stavijo na poštenost.
Mar se ne skriva v tem tudi odgovor na vprašanje, zakaj so za gospodarska združenja in stare politične stranke največji problem v politiki predvsem nove stranke in novi obrazi, ki jih ves čas prikazujejo kot nesposobne in kot domneven zdrs demokracije. Pa čeprav je to, da vsak lahko kandidira, bistvo demokracije? So novi obrazi problem zato, ker rušijo utečene sheme daj-dam poslovanja? Če bi le en tak posel, kot jih je imela Nova Slovenija in jih danes po sledeh Šuligoja in Gašparina razkriva v Mladini Borut Mekina, izpeljalo Gibanje Svoboda, bi Goloba mediji zmleli. In prav bi bilo.
A zakaj se to pri Novi Sloveniji ne zgodi? Ker za stare obraze veljajo milejša merila? Ali ker je že vse tako prepleteno s starimi uslugami, grehi, poznanstvi in nakazili?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.