Jurij Gustinčič

Jurij Gustinčič

13. 5. 2008  |  Mladina 17  |  Kolumna

Minljiva večnost

Politika je vedno sovražila negotovost - zato prihajajočih sprememb pogosto ni opazila. Tako na primer ni opazila, da bo propadel sovjetski imperij.

Vedno nas obdajajo mogočne strukture, ki delujejo kot nekaj neuničljivega, večnega. V zgodovini nekako ne bi napravili koraka naprej, če se ne bi bili sposobni zavedati neumrljivosti tistega, ki nas vodi in nas vedno, ko je težko, obvaruje vdajanja pesimizmu, obupu ali zaničevanju.
Imperiji so veljali za večne, tako smo jih sprejemali, dokler najedanje in neučinkovitost nista postala očitna že najnavadnejšim udeležencem dogajanja. Kdo bi zavestno lahko nasprotoval Rimskemu imperiju v času imperatorja Avgusta? Le malo se jih je optimistično upiralo Napoleonovi večnosti v času Austerlitza. Propada sovjetskega imperija v nasprotnem taboru niso predvidevali niti zadnje leto pred padcem Berlinskega zidu. Tega si sploh niso želeli, saj bi se potem vse moralo razvijati naprej v negotovosti. V politiki pa so vedno sovražili negotovost!
Večne naj bi bile tudi reči, ki se dogajajo zdaj. Resda so temelji vsak hip ogroženi, in sicer zaradi popolnoma nenavadnih, nenapovedanih in v svetovni ureditvi nezakonitih stvari, denimo Al Kaide - od kod se je nenadoma vzela?! Kdo je predvideval takšno bleščeče organizirano, prepričljivo podtalno nevarnost še v času »pogovorov na vrhu« med priznanimi silami Zahoda in Vzhoda! Zdaj pa sploh ni jasno, ali si Vzhod lahko toliko opomore, da bi bil podoben tistemu prejšnjemu!
Nedavno se je Nato sestal v Bukarešti, in to je edina preostala svetovna organizacija, ki naj bi skrbela za mir. Kaj je bil skorajda edini uspeh tega sestanka, če je verjeti svetovnim medijem? Sestanku v navzočnosti ameriškega predsednika, ki bo čez nekaj mesecev odšel in nihče ne ve, kdo bo njegov naslednik in kakšne bodo njegove zamisli, je uspela ena sama velika poteza: Francija, ki niti ne sodeluje (za zdaj) v vojaški strukturi pakta, je objavila, da bo v Afganistan poslala še 700 vojakov!
Nasledniki Verduna, kjer so padli stotisoči Francozov, bodo v najobetavnejši spopad s teroristi - talibani poslali še 700 mož ...
Mimogrede. V očeh uradnega pakta ni nobene potrebe, da bi njegovo ime spreminjali vsaj iz zemljepisnih razlogov. Ni ga premaknilo niti to, da so vanj včlanjene države, ki nimajo izhoda na Atlantik. Odslej se morajo vsi sprijazniti z natančnejšo oznako. Da so v paktu, ki ni niti atlantski, ampak je SEVERNOatlantski!
Kaj je z drugimi temami sestanka v Bukarešti? Bilo jih je več, a ostanimo le pri sprejemanju novih članic tega neseverno-severnoatlantskega konstrukta. Predsednik Bush je najbolj zavzet privrženec čim hitrejše širitve - bržkone kot zadnjega in pravzaprav tudi edinega dokaza uspešnosti svojega osemletnega bivanja v Beli hiši. S širitvijo pakta, ki je zajel že skoraj vse v Evropi zunaj Rusije, naj bi spravili med članice tudi dve deželi res oddaljeni od Atlantika: Ukrajino in Gruzijo. Pa še Makedonijo, ki odpada zaradi grške kaprice.
Drugi v Natu so se uprli. Da, Atlantski pakt ima opravka (po nekaterih epizodah že znano) z neposlušnostjo članov do predstavnika sile, ki s soglasnostjo vseh vodi Atlantski pakt! Zavrnili so ameriško nagovarjanje k sprejetju dveh držav - do zadnje možnosti na sestanku -, a omenjenima državama je le bilo sporočeno, da v zvezi s tem ne bosta pozabljeni. Članstvo v Natu nekoč v prihodnosti.
Zadržimo se še za trenutek pri tej epizodi, ker pove veliko o razlikah med Ameriko in Evropo, ki se nadaljujejo kljub skupnemu članstvu, ki traja že desetletja.
Za Ameriko bi bilo to nekaj, kar je nujno za dokazovanje uspeha. In združitve, ki naj bi po propadu sovjetskega nasprotnika na vrhu svetovne politike zajela - vse. Vse? Vse, razen tistega, kar je popolnoma na nasprotni strani, predvsem torej mislim Kitajsko in samo Rusijo.
Drugače, malo starinsko, tradicionalno, gleda na sprejetje novih članic v Nato stara Evropa. Res mislim pri tem na STARO Evropo, torej tisto, ki se ni šele pridružila na vzhodu in ki je otroško vdana novemu voditelju, Ameriki. Stara se še spominja časov, ko je tudi sama nekaj vodila. Preteklost živi naprej tudi v Natu. Ta stara Evropa se ob takšnem notranjem razkolu, kot je ukrajinski, sprašuje, ali je modro, vsaj realistično, čez noč sprejemati v članstvo veliko evropsko državo, ki je notranje tako razklana. Vsaj polovica, njen vzhodni del z velikimi območji sicer zastarele industrije ob Dnepru govori večinoma rusko, ne ukrajinsko, in je v vseh pogledih globoko povezana z Rusijo.
V tem je skorajda pošastna razlika, morebiti kar prepad med ameriškim in evropskim - naj rečemo staroevropskim - odnosom do širitve Nata in sploh širitve ter obvladovanja novega prostranstva. Rekli so sicer, da se bo pakt vrnil k povabilu Ukrajine in Gruzije (o zadnji bomo pripomnili le, da leži na meji med Evropo in Azijo), vendar ostaja pri tem, da bi Amerika porinila v objem Nata tudi državo, katere vzhodni, zelo obsežni del noče o tem niti slišati. Toliko slabše zanj!
Niso rekli, da bodo o tem še premišljali. Nič ni treba razmišljati, ko gre za superiornost! No, če ne gre danes, bo šlo jutri. Svetovna slika je vendarle enostavna. Nato, in to je vse. Vsaj za Ameriko, če se ji jutri ne bo odpovedala iz kakega novega razloga.
Tako se vračamo na začetek. K sagi o strukturah, ki naj bi veljale za vse čase, ki so večne. Atlantski pakt je dobro organizirana tvorba z na tisoče vdanimi sodelavci in podrejenimi uradniki, ki še nikoli, domnevam, niso slišali, da bi se Atlantski pakt lahko nekega dne končal, počil, se spremenil v nekaj čisto drugega, odstopil mesto kaki drugi organizaciji.
No, lahko bi postal Atlantski pakt z ruskim članstvom. Stavim, da bi Putinovi nasledniki zahtevali vsaj spremembo imena. Denimo, severnoatlantsko-severnomorski pakt. Ali pa še pacifiški. Se bo igra nekoč nadaljevala z udeležbo Kitajske?
Vse je mogoče. Za zdaj pa - severnoatlantski s sodelovanjem tistih drugih, ki ubogajo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.