Veljko Njegovan

25. 5. 2008  |  Mladina 21  |  Kultura  |  Plošča

Irmin Schmidt & Kumo: Axolotl Eyes

2008, Spoon/Mute Records, Dallas

+ + + +

 

Skupina Can je verjetno ena izmed najvplivnejših ikon rockovske glasbe, ki pa jo je širša javnost precej spregledala. Poleg Kraftwerka jo lahko označimo za najprepoznavnejšo skupino tako imenovanega krautrocka, ene izmed številnih iznajdb večno inovativnega britanskega glasbenega tiska, nenehnega ustvarjalca neologizmov, ki se pozneje ustalijo v vse debelejšem slovarčku popularnoglasbenih žanrov. Dva ustanovna člana skupine, Holger Czukay in zgoraj omenjeni Irmin Schmidt, izhajata iz klasične glasbene tradicije, saj sta glasbeno znanje kopičila pri slovitem avantgardnem skladatelju Karlheinzu Stockhausnu, kar je pozneje močno vplivalo na njihovo skupno ustvarjanje. Schmidt je bil tudi za časa skupine Can zelo navzoč v klasičnem glasbenem izročilu. Nikoli se mu ni odpovedal, raje ga je pridno in inovativno uporabljal v različnih popularnoglasbenih projektih. Ukvarjanje s fantazijsko opero Gormenghast ga je ob koncu devetdesetih let pripeljalo tudi do Kuma (Jono Podmore), angleškega producenta, raziskovalca zvokov, breakbeat freaka in profesorja popularne godbe na kölnski univerzi. Sodelovanje med njima se je nadaljevalo pri projektu Masters of Confusion (2001), mešanici modernih lomljenih ritmov, eksperimentalne elektronike in klasične tradicije. Omenjeni projekt je bil plod živih nastopov, ki sta jih potem še dodatno studijsko obdelala. Axolotl Eyes je nadaljevanje tega sodelovanja, drugače od prejšnjih izdelkov pa je zastavljen kot izrazito studijsko delo. Za ritme in elektronske učinke je po pričakovanjih poskrbel Kumo, Irmin Schmidt pa je celotnemu projektu dodal nujno potrebno melodično plat, različne ambientalne posnetke in eksperimentalno naravo iz zlatega obdobja skupine Can. In kaj je tisto, česar klasično izobraženi Irmin Schmidt ne premore, kaj primanjkuje njegovemu popularnoglasbenemu delovanju? Tisto, kar je nekoč imel v svoji dolgoletni skupini: izrazito natančen, skorajda matematičen ritem, ki ga je nekoč prispeval bobnar Jaki Liebezeit, še en canovec, izhajajoč iz freejazzovske tradicije, ki si ga bodo ljubitelji dobre glasbe lahko v živo ogledali že ta mesec na ljubljanski Metelkovi. Kumo je potemtakem po Liebezeitu natančno tisto, kar Schmidt potrebuje, da zapolni zevajočo vrzel v svoji glasbi. Z različnimi variacijami elektronsko obdelanih ritmov vzdržuje tempo vseh sedmih komadov na plošči in prispeva njihovo modernost in udarnost, občasna trobenta gostujočega trobentača Iana Dixona in vokalni prispevek Paula J. Fredericksa pa na trenutke sintetičnemu zvoku dodajata nujno potrebno človeško svežino. Glasba brez meja, mešanica različnih stilov z izrazito eksperimentalnim predznakom. Skratka vse, kar je Irmin Schmidt počel s skupino Can že na plošči Tago Mago, v modernejši, a nikoli več preroški obliki.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.