Beograd 20 let pozneje

 

Blaž Ogorevc pred Prešernovo kletjo

Blaž Ogorevc pred Prešernovo kletjo
© Boban Plavevski

Oh, kurc, sem rahlo razočarano zavzdihnil, ko sva s foto Bokijem obstala pred zaprtimi vrati Prešernove kleti, saj je ta lokal dolga leta veljal za nekakšno slovensko “ambasado” nepomembnih Slovenceljnov v Beogradu. Medtem ko so se ugledni poslovneži in politiki nažirali na gostijah, kakršnih si niso privoščili niti harambaše, so se vojački JNA, šoferji na dolge proge in razni subjekti, za katere nikoli ni bilo moč ugotoviti, kaj pravzaprav počnejo tam spodaj, potuhnili v to klet, se nacejali s pirom in z rakijicami, vmes pa tožno momljali slovenske narodnozabavne. Vojaki so imeli še to strast, da so svoja imena s ključi ali z žepnimi nožki vpraskavali v z lesom obite stene, zraven pa še tisto, brez česar ni rekrutovega avtograma, “još 105 (ali kolikor že) dana”.
Stene so bile dobesedno prekrite s temi napisi, strežno osebje pa je bilo skoraj malo ponosno nanje, “gledaj, sve sami Janezi”, se je nekako prijazno pridušalo in se pri tem bržčas počutilo tako kot člani naše vlade, ki so zadnjega pol leta gostili evropski vrh.
Ampak po prvem razočaranju sem kaj hitro zbežal v svet one lisice in njenega kislega grozdja, saj sem zapazil, da stojim pred popolnoma drugim lokalom, ki ga je s tisto beznico izpred let družilo samo ime. Vse se je bleščalo v lesketajoči se svetli kovini in steklu, Prešernova klet je postala izrazit predstavnik beograjskega pink plus stila, ki v nasprotju z zamolklim medeninastim šiptarskoslaščičarskim stilom temelji na ostri, kot zrcalo zglajeni jekleni konstrukciji. Mi je bilo kar malo žal tistih strmih, skoraj skrivnostnih stopnic, po katerih si se spuščal nekam v drob stavbe, v temačno in zakajeno klet.
Sicer pa so pijanci vedno nejevoljni, kadar se v njihovem ljubem lokalu zgodi kakšna celo drobna sprememba, kaj šele, če ga prenovijo od vrha do tal. In ko smo že pri zakajenih čumnatah, je treba priznati, da se tudi v Beograd že tihotapi prepoved kajenja. Toda tam vedo, kako je treba ravnati s takšnimi stvarmi. Enkrat smo šli na kosilo v neko fensi restavracijo spodaj na brodu na Donavi, in ker je zunaj rahlo pršel dežek, smo sedli v zaprte prostore. A tam je steno krasila precej velika lesena plošča, na kateri je bil z neveščo roko lokalnega artista vžgan napis, okrašen z nekakšno prečrtano cigareto, ki je vsiljivo sporočal, da je tam kajenje prepovedano. Kaj, smo se narejeno čudili, tak lokal, pa brez cigarete. Da, je bil hladno odločen natakar, tu se ne kadi, lahko pa naredimo tudi tole, je še dodal, stopil k omenjeni plošči ter jo bliskovito in s spretnostjo, ki je kazala že precej vaje, obrnil z napisom v steno, tako da je v prostor bolščala le s svojim brezizrazno praznim hrbtom. Pa smo spet veselo puhali in uglednih gostov pri sosednjih mizah, menda se tam zbira cvet beograjske kulture, to ni niti najmanj motilo. Ko pa sem, iščoč stranišče, malo taval po hodnikih, sem skozi odprta vrata zapazil roštiljmojstra, ki je ravno gnetel maso za čevapčiče ali morda pleskavice, s kotičkom ustnic pa slastno vsrkaval dim tam notri zagozdene cigarete. Res, kako človek ne bi, ob vseh težavah, ki nas pestijo, postal malo jugonostalgika.

p.s. Prvič objavljeno na www.mladina.si 24. junija. Blaž Ogorevc na spletni strani redno objavlja svoje zapiske s poti po ostankih nekdanje skupne domovine.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.