Borka

26. 6. 2008  |  Mladina 26  |  Kultura  |  Plošča

Flying Lotus: Los Angeles

2008, Warp

 

Steven Ellison, pred leti študent filmskih ved in navdušenec nad zgodnjimi računalniškimi igricami, danes profilirani klepač beatov z bizarnim imenom Flying Lotus, je že zelo mlad začel sestavljati zlomljene hiphoperske instrumentale. Prvo priložnost je dobil, ko je svoje demote poslal alter televizijskemu programu risank Adult Swim. Ti so njegove podlage uporabili v kratkih TV-jinglih, Steven pa je dobil toliko pozornosti, da so ga opazili pri eklektični lokalni založbi Plug Research. Leta 2006 je tam izdal precej dobro sprejet album 1983 (naslovljen po letnici njegovega rojstva). In hajp se je začel. Flying Lotus je kar naenkrat postal eden bolj izpostavljenih izvajalcev "IDM-ovskega" hiphopa, hitro si je pridobil občinstvo, ki je pred leti paslo ušesa pri pionirskih zvokih Prefusa 73. Promocijski pomp, ki je spremljal Lotusa, pa se je naslanjal predvsem na podatek, da je Ellison pranečak jazzovske pianistke in igralke harfe Alice Coltrane (žene ikone Johna Coltraneja). Tako nedavna menjava založbe, selitev k sheffildski neodvisni velikanki "inteligentnega" tehna Warp, ni presenečenje, ampak logičen in ambiciozen premik.
Los Angeles je Stevenov najbolj kompleksen izdelek doslej. Osnova je še zmeraj kombiniranje hiphoperskih bobnov in organskih semplov z elektroniko - analognimi sinti in ritem mašinami. Glavna prepoznavnost albuma je poln, večplasten zvok, ki ga tvorijo ambientalne panorame in sinkopirani, razdrobljeni vzorci, prepletajoči se v zrnato, močno efektirano maso. Ritmične osnove, predvsem zaradi pretirano poudarjenih surovih clapov, kažejo na vpliv mojstrov, kakršna sta Madlib in J Dilla, le da Lotusove podlage še zdaleč niso tako linearno urejene. Njegova produkcija je na prvi posluh veliko bolj kaotična, kljub temu da ima takojšen, neposreden gruv. Šele po večkratnem poslušanju ugotoviš, da je njegov zvok premeteno organiziran in da se v ozadju skrivajo dodelane in nekonvencionalne produkcijske tehnike. Elementi so kar se da glasni in topli, frekvenčno se prekrivajo, a noben ne štrli iz miksa. Celota je udaren in umazan, razvejan, a hkrati enoten zvočni zid, kjer vsak detajl ostaja pod nadzorom. Pri nekaterih komadih se samo praskaš po glavi in se sprašuješ, kako zaboga mu je to uspelo. Posnetki na albumu so kratki, Lotusovo ritmično poigravanje na nekaterih delih hitro zbeži mimo poslušalca, vendar pa delujejo kot tričetrturna celota, šolska ura bombardiranja z beati.
Kljub temu da Flying Lotus na plošček ni uvrstil vseh dobrot, ki jih je bilo mogoče slišati zadnje mesece, gre definitivno za enega vrhuncev IDM-elektronike letos. Mastno kot ljubljanski burek.

 

 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.