Knjige / Erika Fischer-Lichte: Estetika performativnega

+ + + + +

Marina Abramovič je leta 1975 v neki innsbruški galeriji izvedla sloviti performans Lips of Thomas: slekla se je, na steno nabila svojo fotografijo, pojedla kozarec medu, spila kozarec vina, kozarec z roko zdrobila, tako da je začela krvaveti, stopila pred fotografijo, se obrnila proti publiki, si z britvico v trebuh vrezala peterokrako zvezdo in se začela bičati. Publiko je tako zrevoltirala, da so nekateri planili in jo »rešili«. Njeno trpljenje so prekinili, ob tem pa se spraševali: kaj to pomeni? Kako naj si to razlagamo? Je hotela reči kaj o Jezusu Kristusu - ali o Jugoslaviji? Narobe, pravi Erika Fischer-Lichte v Estetiki performativnega: v hipu, ko so skušali v njenem performansu najti pomene, so pomen tega performansa zgrešili. Trik performansa ni v tem, da ga razumeš, ampak v tem, da ga sooblikuješ. In Marina Abramovič je gledalce spremenila v igralce. Performans ni tekst, sistem znakov, ki potrebuje dobrega hermenevtika, ampak dogodek, ki ga brez publike - brez njene reakcije, brez njene participacije, brez njene igre - ni. Performans Marine Abramovič je bil del tistega performativnega obrata, ki se je v zahodni umetnosti zgodil v zgodnjih šestdesetih letih in ki ga zaznamuje prav transformacija gledalcev v igralce. Ne le da so se meje med posameznimi umetnostmi izgubljale, ampak so »umetnosti vse bolj težile k temu, da bi namesto del ustvarjale dogodke,« ki pa niso vključevali le igralcev, ampak tudi gledalce. Pomen performansa ni vnaprej dan, ampak ga proizvede šele sam dogodek. To, kar se zgodi, je pomembnejše od pomenov, ki jih je temu mogoče pripisati. Gledalci si stvarnosti, ki jih je zrevoltirala, niso razlagali, temveč so jo na podlagi njenih učinkov predvsem izkusili, tako da so njihovi občutki in njihove reakcije »zdaleč presegli možnosti in napore za refleksijo, proizvajanje pomena ter interpretacijo dogajanja.« Ni jih šokiral pomen, ampak dogodek.