Jurij Gustinčič

Jurij Gustinčič

13. 8. 2008  |  Mladina 33  |  Kolumna

Slasti in muke amnezije

Čistega izstopa iz amnezije, čiste katarze pač ni

Bežen vtis dobimo, da sta se iz iskrene in velikokrat potrjene nacionalne amnezije hkrati prebudili dve državi, nad katerima smo v zvezi s tem že obupali.
V Italiji je vojaško sodišče povedalo, da bo kljub veliki zamudi, za katero pa ni krivo, začelo sodno preiskavo o zločinih nad prebivalstvom dežel, ki jih je Mussolini zasedel med drugo svetovno vojno. Seveda, če so zločinci še živi.
Srbiji pa se je naposled posrečilo ujeti Radovana Karadžića. Pa še romantično in sredi glavnega mesta. Kdo ve, kje in kako se je trinajst let uspešno skrival in kdo mu je pomagal. A prav gotovo so ga prijeli Srbi sami. To se je poudarilo s posebnim ponosom.
Težko je ugotoviti, koliko ljudi je ponosnih in kako zelo so ponosni na to pomembno dejanje. Če na televiziji vidimo kakšne izjave o občutkih sreče, da se je to zgodilo (ko se je že začelo pozabljati na tega človeka), so to predvsem izjave Bošnjakov. Med Srbi se utegne slišati, kako lepo je, da bo Srbija zdaj šla sproščeno naprej, nekateri celo rečejo naprej proti Evropi, vendar bo ta ali oni pripomnil - kot nekaj, kar ne bi smelo biti sporno -, da ga on osebno seveda ne bi prijavil.
Velika sreča je torej, da so to storili drugi, tisti blizu oblasti, tisti, ki kaj takega morajo storiti zaradi službenega položaja ali pa zato, ker vedo, kako to od Srbije neusmiljeno zahtevajo drugi.
To je torej nekaj, po čemer ostanejo roke umazane, naj to le stori kdo drug. Sicer pa, kako bi navadni ljudje prepoznali tega gospoda s takšno brado!
Vedele so se druge, tudi čisto nasprotne stvari. Srbija je že davno demokratična, si rečejo, in kdo bi lahko imel kaj proti temu, da je bil ustanovljen odbor za varstvo junakov, Karadžića in Mladića, in da v tem odboru sedijo ugledneži, med njimi tudi akademiki. Nihče se v vseh teh letih, do samega prijetja, ni pokesal in iz odbora izstopil, kolikor vem.
Nekatere med temi znanimi osebnostmi pač nosijo ali so doslej nosile zastavo nacionalne slave, za zločince pa so imele tiste tujce, ki so od Srbije zahtevali kesanje. Glede zločinov pa takole: vedno se le od Srbov pričakuje, da bodo klečali. Kaj pa drugi?!
No, med drugimi so Nemci, ki so klečali in se kesali še dalj časa, kot se je to od njih zahtevalo! Pravkar so se zgražali nad predsednikom neke pokrajinske vlade, ker je na pogrebu znane osebnosti, ki je imela visok položaj pod nacisti, izrekel nekaj iskrenih besed naklonjenosti.
Nemci so dolgo čakali, preden so si upali povedati kakšno pohvalno o nemških vojakih v drugi svetovni vojni. Tako dolgo, da je postalo sprejemljivo za druge. Saj smo vsi pred nekaj leti občudovali film Das Boot, o usodi nemške podmornice, toda ne o tem, kako je streljala v zavezniške konvoje. Lepo o nemških mornarjih in njihovem podvodnem mučenju.
Pri vseh teh zadevah gre za isto: kako dolgo se živi z občutkom preživelega, med tem pa poteka amnezija. Amnezija za vse, kar bi vznemirilo nacionalni ali kakršenkoli ponos in zahtevalo, da se pogleda v globine duše, kjer so skrite tudi izredno neprijetne stvari. Če so to nazadnje storili Nemci, jim navadno ne štejemo v dobro kar tako. Rečemo, pa saj so se za to potrudili zmagoviti nasprotniki, predvsem Rusi, Američani in Britanci. Pri tej stvari med njimi ni bilo Churchillove železne zavese.
Drugi tega niso storili, še zlasti v Evropi ne Italijani. Pred nekaj leti, o tem sem pisal, so bili zgroženi, ko so nekateri časopisi na Zahodu zahtevali, naj se lotijo italijanskega oficirja, zdaj uglednega državljana, ki naj bi bil med vojno mučil in zažigal grške civiliste. Imamo seveda tudi nekdanjega komunističnega ugledneža, ki se je povzpel na položaj predsednika države in se javno zgraža nad slovanskimi ali le slovenskimi barbari.
Da, tu so tiste fojbe! Želja, da se zgodba iz okolice Trsta naprti »Slovanom«, in želja, da se amnezija za čas druge svetovne vojne raztegne na vso Italijo, je tako močna, da ni izginila niti sedaj, pa so se našli vojaški sodniki, ki sicer pravijo, da bodo sodili tudi nekim Italijanom, če so ti še živi. Amnezija se polagoma umika, toda tu je opozorilo: sodna oblast bo to storila le, če na drugi strani javno in ustrezno razčistijo vprašanje fojb, se ve, kako.
Tudi mi, seveda, imamo svoje amnezije. Denimo tisto o izbrisanih.
Amnezija, v katero se popolnoma, se zdi, naravno zavijejo celotni narodi, da bi se počutili normalno, je izredno močna in večinoma zmagovalna. Narodom uspe, da preživijo in se počutijo močne. Američani so prebujanje iz amnezije glede ravnanja z Indijanci raztegnili na sto petdeset let od slavnih besed generala Shermana »edini dober Indijanec je mrtev Indijanec«. Kar se tiče možnosti, da bi v Belo hišo prišel Afroameričan, je težko najti tudi najboljšega belca, ki bi rekel, da Obama ni popoln črnec, marveč je to le napol, ali pa, da je vsaj toliko belec, kolikor je črnec. Še so razpršeni po ameriški deželi tudi koščki amnezije, čeprav jim moramo priznati, kar je priznati treba. Prehodili so dolgo pot iz amnezije v pravo življenje.
Iz amnezije se različni narodi prebujajo iz različnih razlogov. Niti eden pa ne, si mislim, zaradi čistega kesanja v duhu Dostojevskega. Nemci so se pokesali, ker so se morali, potolčeni v največji svetovni vojni. Angleži bodo priznali, da so klali indijske domoljube, ker je to zgodovinsko že zelo daleč in so zdaj skupaj z Indijci v Commonwealthu. Italijani nameravajo storiti nekaj iskrenega, ker naj bi za to dobili protiuslugo (od nas). Brez sarkazma: vsa čast Italijanom, da so to storili vsaj tako, pa še v času Berlusconija!
Dolga ali pa vsaj mučna je pot iz amnezije. Tadić je rekel, da mora Srbija to storiti, da bi jo spustili v Evropo. Ne gre za čisto stvar, gre vedno za interese.
Rekel bi, da čistega izstopa iz amnezije, čiste katarze pač ni.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.