Ujemite Smarta

Parodija vojne proti terorju.

James Bond je v šestdesetih takoj dobil trumo imitatorjev. Velika platna in male ekrane so preplavili tajni agenti, ki so - v družbi seksi bejb, gadgetov, hitrih avtomobilov ipd. - ustavljali karizmatične, diabolične negativce, poganjke hladnovojnih fantazij, nove kralje terorja. Vsakič, ko so rešili Ameriko, so rešili svet. In Amerike niso rešili enkrat, ampak so reševanje Amerike spremenili v svoj poklic, v svoje poslanstvo, v svojo malo kaprico. Maxwell Smart, alias agent 86, ki ga je igral komik Don Adams, je Ameriko reševal v vsaki epizodi TV serije Get Smart, ki je trajala kar pet let, od leta 1965 do leta 1970. Toda Smart, agent tajne službe C.O.N.T.R.O.L. (hja, čas akronimov), ki je iz epizode v epizodo preganjal tajno, mračno, malopridno organizacijo K.A.O.S., grožnjo svetovnemu miru št. 1, je bil popolna neroda, totalna banana, absolutni nesposobnež, ki uspeva sebi navkljub, seksapil - oh, inteligenco - pa mu daje njegova partnerka, seksi tajna agentka 99, ki jo je igrala Barbara Feldon. V predzadnji sezoni sta se poročila, v zadnji pa sta se jima rodila dvojčka, deček in deklica. Sit-com, maskiran v bondovsko ropotuljo, se je končal v formatu soap-opere, ki se v resnici ni nikoli končala: serijo, ki sta jo kreirala komik Mel Brooks in Buck Henry, scenarist Diplomiranca, so namreč prelevili v film (Nude Bomb, 1980), TV film (Get Smart, Again!, 1995) in novo serijo (Get Smart, 1995), tako da je postala franšiza z dolgo rezervno klopjo in frazo »Would you believe«, retorično stalnico Maxwella Smarta, koristnega idiota hladne vojne in svobodnega sveta. Zdaj, ko cvetijo kanibalizacije vsega živega, napol živega, nemrtvega in mrtvega, saj veste, rimejki, nadaljevanja in ekranizacije TV serij, je bilo le še vprašanje časa, kdaj bodo v Smartove čevlje obuli kakega top komika, recimo Rowana Atkinsona. Čakajte, ne Atkinsona - Atkinson je Smarta igral že v Johnnyju Englishu. Ha, odtod Steve Carell. Njegov Smart je videti kot eden izmed tistih ameriških tajnih agentov, ki so svarili pred letalskim napadom al-Kajde, pa jih ni nihče jemal resno, ali natančneje: Smart je analitik tajne službe C.O.N.T.R.O.L., ki piše pikantna, alarmantna for-your-eyes-only poročila, ki pa jih nihče ne bere. Razlog več, da se burleska Ujemite Smarta ne pretvarja, da se 11. september ni zgodil, navsezadnje, C.O.N.T.R.O.L. je tajno orožje ministrstva za domovinsko varnost. Ko agent teroristične organizacije K.A.O.S. kompromitira identitete ameriških tajnih agentov, vemo, da smo na terenu »resničnih dogodkov«, specifično, razvpite »afere Valerie Plame«, toda resnica je politično korektna: tip, ki z orožjem za množično uničevanje ogroža Ameriko, okej, Los Angeles (»Škoda le, da bo umrlo toliko filmskih zvezdnikov«, »Le kaj bomo brez njihovih umnih političnih nasvetov«), ni kak islamist, ampak Siegfried (Terence Stamp), jebeni Evropejec! Tako kot nekoč v filmih Umri pokončno in kasneje v Vsoti vseh strahov. Evropejci ne zamerijo, če jih imajo za teroriste. Toda Smart, eks debeluh in partner agentke 99 (Anne Hathaway), sovražnice seksizma, ki je zadovoljen že, če tarčo za las zgreši, in ki se mu zdi, da Chuck Norris odtehta 130 snajperistov, je za razliko od ameriškega predsednika (James Caan), ki ne more in ne more izgovoriti besede »nuclear«, mehak, občutljiv, sočuten: teroristi so zlobni, toda obenem tudi ljudje, predvsem ljudje, pravi Smart, ki zna vedno dobro utemeljiti, zakaj sta oba, tako Siegfried kot on, še vedno živa.