Jurij Gustinčič

Jurij Gustinčič

11. 9. 2008  |  Mladina 37  |  Kolumna

Hladne vojne niso vroče

Kaj se zadnje čase v resnici dogaja na Kavkazu, v prelepem delu Evrazije, o katerem še včeraj ni razmišljal nihče v Evropi in Ameriki?

Še nedavno, pred nekaj meseci, sem v moskovskem časopisu Izvestija prečital podrobno napoved »dni Majakovskega«, ki naj bi potekali v gruzinskem glavnem mestu. Resda je bil Majakovski rojen v Gruziji, a z njo potem ni imel umetniških stikov. Dneve je prirejala »Zveza društev gruzinsko-ruskega prijateljstva«, nič več, toda tudi nič manj. Pred tem so imeli dneve Gribojedova, ruskega pesnika in diplomata, ki je ljubil Kavkaz.
Ne bi omenjal tega dogodka, ki ga najbrže danes, ko je uradno sovraštvo med Gruzijo in Rusijo vzplamtelo do histerije (za predsednika Medvedjeva Gruzija nima vlade, temveč samo »režim«), ne bi bilo mogoče pripraviti, vendar nam epizoda kaže globoko ranljivo naravo odnosov v tistih krajih, kjer se med sabo dobro poznajo. Ko čitamo dnevne novice o napetih dogodkih, se nam niti ne zdi mogoče, da bi imeli Rusi in Gruzinci kakršnokoli željo, da bi se pogovarjali kot pripadniki normalnih sodobnih narodov. Kakor da ni največjega gruzinskega pesnika zadnjih sto in nekaj let Važo Pšavelo prevajal v ruščino sam Boris Pasternak.
Logičen sklep bi se na podlagi popolnoma razvitega sovraštva po zadnjih dogodkih v Južni Osetiji in Abhaziji seveda glasil, da je tiste kavkaške kraje in z njimi ves svet zajela nam po simptomih še znana hladna vojna z vročimi dodatki. Hladne vojne so nam ostale v spominu kot prizorišča absolutnega sovraštva in nestrpnosti, ko zginevajo še zadnji elementi normalnega stika. Res je, da so na Zahodu ob berlinski blokadi ali kubanski raketni krizi še vedno izvajali Čajkovskega, vendar se je to dogajalo v zoženih okvirih in drugo stran so videli kot gmoto, kjer vlada popolna odtujenost, le s pripombo, da »ljudstvo« ni krivo, ker ga vladajoči nič ne vprašajo. Ljudstvu ne dovolijo, da bi zvedelo resnico, resnica je seveda na drugi, torej »naši« strani. S poplavo medijskih sporočil o grozovitosti druge strani nastaja, hočeš nočeš, splošni vtis, da vlada tam, na drugi strani, nespremenljiva hudobija.
Le še beseda dve o sovraštvu med Gruzinci in Rusi. Nekoč, v mladosti, sem več kot leto dni živel v Tbilisiju. Vsak dan sem imel na razpolago le nekaj ur brez dela, in ker nisem govoril gruzinsko, sem hodil na matineje v rusko gledališče, ki po kakovosti ni zaostajalo za teatri v Moskvi ali takratnem Leningradu. Gruzinska in ruska kultura sta se vedno dobro poznali in cenili. Veliki koreograf, ki je zrasel iz ruskega baleta Djagileva in potem ustvaril ameriški balet, Balanchine, se je nekoč imenoval Balanšivadze, bil je Gruzinec.
Gre samo za to, da poudarimo tisto, kar se navadno pozabi v časih hladne vojne, in zdaj nas vse, še posebno z izjavami Medvedjeva in Saakišvilija, presenečajo izbruhi brezkompromisnega sovraštva. Da bi stanje skrajne napetosti bilo še očitnejše, plujejo po Črnem morju proti gruzinskim lukam tudi ladje s hrano in pomočjo Gruziji, ki so ameriške in seveda niso navadne, ampak vojaške ladje! Naj o tem razmišlja preostali svet, ki se sprašuje, ali se ne bo tolikšno vojaško ladjevje v nekem trenutku »prijelo za orožje«. To deluje pri takšnih ladjah kot nekaj naravnega.
Če se le malo ozremo nazaj, ugotovimo, da so hladne vojne pravzaprav le različica »vroče« vojne. Hladna vojna poteka tik pred izbruhom vroče ali pa tako, da začetek vroče vojne odloži in ima v rezervi. Hladna vojna vedno poteka z roko v roki s pritajeno, pripravljano vročo, ali pa ni prepričljiva. To pa je nekaj drugega. A o tem pozneje.
Kaj se zadnje čase v resnici dogaja na Kavkazu, v prelepem delu Evrazije, o katerem še včeraj ni razmišljal nihče v Evropi in Ameriki? Vročekrvni in ne ravno veliko razmišljajoči Mihail Saakašvili, ki se je na vlogo gruzinskega državnika pripravljal na ameriških univerzah, se ni mogel sprijazniti s tem, da v dveh delih Gruzije, Abhaziji in Osetiji, živijo Negruzinci, ki so si kot nalašč za občevanje med sabo izbrali - ruski jezik (njihova izvirna jezika sta tako rekoč izginila). Te nemogoče ljudi je treba naučiti, kaj je Gruzija. Rečeno, storjeno. Gruzinska vojska gre na mejo z enklavo Južne Osetije, ki naj bi bila gruzinska, ampak Gruzijo neprijetno vznemirja - že zaradi jezika, ki je nesramno ruski, in odjeknejo kasetne bombe.
Gruzija strelja na glavno mesto Južne Osetije, torej na ... gruzinske državljane. No, takrat so še bili gruzinski.
Preskočili bomo naslednje epizode, ki so nam že dobro znane. Prišli so Rusi, omogočili enklavama, da sta razglasili prepričljivo neodvisnost, potem pa boje z rusko udeležbo premaknili čez mejo v »pravo« Gruzijo. Vmešal se je svet, sklenilo se je premirje, Rusi bi morali nazaj čez mejo prave Gruzije in enklav, to pa gre, kot vedno pri velikih silah, počasi in negotovo. Vmešal se je preostali svet. Vsi pravijo: spet smo v hladni vojni. Zakaj se to imenuje le hladna vojna, je težko reči. No, takšni so dandanes svetovni običaji. Tudi ko je Nixon nenapovedano poslal vojaške sile v Kambodžo, ki je bila nevtralna, se je govorilo: to je pač hladna vojna. In ko so Sovjeti zasedli Češkoslovaško, se je reklo, da gre za novo poglavje hladne vojne. Hladna vojna ni v resnici hladna, je le zmerna vojna, če pomislimo, kaj so vojne lahko. In v teh hladnih vojnah, ki niso razglašene za vroče, močno deluje diplomacija. V hladni vojni, denimo, so Sovjeti in Američani podpisali pogodbo Salt, ki je onemogočala jedrski spopad.
Tokrat se je zgodilo, da nekdo vsega tega ne jemlje kot povod za razglasitev svetovnega stanja hladne vojne! Če pa je to hladna vojna med Zahodom in Rusi, nekdanjimi Sovjeti, potem se prav gotovo razvija stran od vroče vojne. Še več, blok, v tem primeru zahodni, ne kaže niti znamenj vojaške združitve. Nasprotno, pred nekaj dnevi je Gerhard Schröder, nekdanji kancler, v javnem govoru sarkastično govoril o najnovejši zahodni politiki, o nespametnosti neodvisnosti Kosova, o zgrešenosti Saakašvilijevega napada na Južno Osetijo, opozoril je na potrebo po nadaljnjem razvoju gospodarskega (tudi plinskega) sodelovanja z Rusijo ...
Vroče vojne že tako nihče noče. Ali sploh kdo želi vsaj hladno? Vprašanje je postalo zelo realno, tudi če ne odmislimo, da je nekdanji kancler zdaj eden glavnih izvajalcev plinskega načrta, ki naj bi okrepil Nemčijo ob ruski pomoči. Časi vroče-hladnih vojn se nasploh iztekajo.

 

Celoten članek je na voljo le naročnikom. .

Zakup člankov

Celotna številka Mladine je vaša za 3,7 evra. Za nakup tedenskega dostopa do vsebine pošljite SMS z vsebino MLADINA2 na številko 7890. Kodo, prejeto na telefon, prepišite v spodnje okence in takoj boste boste lahko dostopali do vsebin.

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €
  • Polletni zakup ogleda člankov
    75 €
  • Letni zakup ogleda člankov
    149 €
  • Mladina digital - mesečna naročnina na spletne vsebine, prekini kadarkoli
    14 €

Če želite zakupiti članke za daljše obdobje, se morate .
Z dolgoročno NAROČNINO prihranite tudi do 25 %!

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.