11. 9. 2008 | Mladina 37 | Kultura | Plošča
Stereolab: Chemical Chords
(2008, 4AD)
+ + + +
Nemalo jih je, ki so čez Stereolab naredili križ. Zasedba po osemnajstih letih in enajstih albumih namreč še vedno stavi na preverjeno formulo, ta pa je nekaterim njenim - zdaj že nekdanjim - privržencem očitno začela presedati. Na drugi strani nas ni malo, ki postanemo nemirni, ko si Sadierjeva, Gane in družba za dlje časa vzamejo odmor. In to čeprav vemo - ali pa prav zato -, kaj lahko pričakujemo. Pa ne, da bi bil naklonjen predvidljivosti, ta v glasbi navadno pomeni slab obet. Toda od Stereolaba pričakujemo Stereolab. Je ena tistih redkih preostalih stalnic in zanesljiv sopotnik v sodobni hitro spreminjajoči se zbanalizirani družbi. Oaza, rezervat, v katerega se lahko zatečeš vselej, ko te poteptata potrošniška naglica in gonja za nenehno inovativnostjo. Pa to ne pomeni, da bend že osemnajst let stopiclja na mestu. Ne. Dela pač le majhne, zanesljive korake. In medtem ko večina njegovih postrockovskih sodobnikov upehana odlaga kitare v koruzo, Stereolab počasi, v svojem tempu še naprej uspešno pervertira rockovske in pop trende. Od zadnjega albuma so pretekla štiri leta. V tem času se je Laetitia Sadier posvečala svoji zasedbi Monade, s katero je letos povila odličen album, Tim Gane pa je s Seanom O'Haganom pisal filmsko glasbo. Ob prestopu h kultni založbi 4AD se je orosilo kakšno oko, toda bolj kot zaradi 'sanjske' naveze zato, ker se to ni zgodilo kakšnih petnajst let prej, ko je bila tam zbrana smetana postpunkovskih trubadurjev. A s tem se Stereolab ne ukvarja; založništvo so člani benda pač vselej dojemali zgolj kot sredstvo distribucije. Nov album je po stari navadi nastal iz številnih osnutkov, idejo zanj pa je Gane povzel z besedami: »Želel sem album, poln kratkih, hitrih in enostavnih pop skladbic.« Okrogle tri minute dolge skladbe so forma, v kateri se nepretenciozna, otroško naivna, a domišljena glasba zasedbe počuti kot trta v Bordeauxu. Osredotočanje na posamezne ideje lepo osvetli (pop)kompozicijsko mojstrstvo. Galski šanson, salonski pop, krautrock, art rock, tropicalia, skrivnostna cinematika in še mnoštvo vplivov se pretanjeno stapljajo v sofisticiran pop, ki skozi repeticijo vedno znova najde vrhunec. Ob obeh osrednjih članih Stereolaba Timu Ganu in Laetitii Sadier je bil v nastajanje nove plošče tokrat najbolj vpet multiinštrumentalist in aranžer Sean O'Hagan. Verjetno prav njemu lahko pripišemo baročni izlet s čembalom ter godalno in pihalno beachboyevsko atmosfero, s katerima je le še poudarjen že tako značilen nostalgičen vzgib glasbe Stereolaba. Ta tudi z albumom Chemical Chords v podstati ostaja melanholična in nežna, na površju nekolikanj vedrejša, živahna razigranost pa vabi k valjanju po prostranih poljih in skrivalnicah v vinogradih. Če že ne tistih bordeaujskih, pa vsaj tistih imaginarnih. Tres chic!
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.