Jurij Gustinčič

Jurij Gustinčič

20. 11. 2008  |  Mladina 47  |  Kolumna

Ošabnost in razvajenost

Kriza ne bo prizanesla niti najljubšemu in najiskrenejšemu simbolu sodobnega življenja - avtomobilu

Ko se je razplamtela negotovost - in rahla razburjenost - zaradi svetovne finančne krize (najbolj so se počutili na lepem negotovi tisti najbogatejši), se je povsod razširil občutek, da zadeva ne bo prizanesla niti najljubšemu in najiskrenejšemu simbolu sodobnega življenja - avtomobilu. Tistemu izumu dvajsetega stoletja, ki je bil sprejet brez kritike, nemira in, kako bi rekli, brez »razredne« delitve človeštva. Na lepem se je slišalo iz avtomobilskih podjetij, da povpraševanje kar čez noč pada povsod v razvitih deželah, kajti človek, tisti povprečni človek, to pa je velika večina, ne bo menjal svojega konjička vsaka tri ali štiri leta, kot je bil že vajen, temveč bo pri istem ostal več ali celo precej več časa.
Avtomobil je sicer tisto najljubše, kar tudi zadnjemu daje občutek pripadanja nekemu sloju, ki lahko hodi v življenju z dvignjeno glavo, je v središču življenja, pogovorov, primerjanja z drugimi, je potrdilo statusa, če hočemo (kaj je status?). Vendar ga tudi zadnji povprečnež hladnokrvno zavrže, če more - in večina je to doslej nekako mogla. Prihajajo pa hudi časi, ko naj tako brezbrižno ravnanje z najdražjim potrdilom, da je človek res človek, ne bi bilo več uresničljivo.
Ne da bi si iskal kakšno posebno mesto v sodobni družbi, moram brez lažne skromnosti povedati, da v svojem že kar dolgem življenju nisem imel navade, da bi iz praktičnih razlogov ali prilagodljivosti splošnim navadam sodobne družbe udejanjal ta v resnici surovi, zaničljivi odnos do tistega, kar je dal največjim množicam človeški tehnični genij. Ne, svojega ljubljenca nisem zavračal tako hitro kot gospoda svoje ljubice. Avtomobila nisem menjal vsako tretje ali četrto leto iz hladnega premisleka, kako bom drugače živel s predstavitvijo znancem in javnosti, če se ne bom vozil po okolici in svetu v napravi, ki še želi veljati za zadnji ali vsaj predzadnji krik mode.
Zdaj sem nehal voziti, ker mislim, da v visokih letih človek postane nevaren ne le sebi, ampak vsej okolici, toda v zadnjem avtu, ki sem ga tudi ljubil, sem sedel za volanom enajst let. Pred tem sem vozil en sam in ves čas isti avto enajst let, pred tem, pa - in sicer v Ameriki, domovini splošne avtomobilske civilizacije - kar lepih trinajst let.
Imel sem torej kar precej časa za sožitje. Ki si ga veliko ljudi ne vzame. Vzel sem si čas, da se s svojim konjičkom družim, da ga imam za svojega bližnjega, da se mu zaupam, ko sem utrujen in vendarle vozim, da mu odkrijem svoje slabosti, ki jih ne bi nikomur drugemu. Pred njim mi ni bilo treba skrivati, ko sem se rešil iz cestne zagate, lahko sem mu priznal, njemu edinemu, da sem naredil napako in sva oba lahko vesela, da sva ostala cela.
Zakaj se veliko ljudi ne poglobi v svoj avto, temveč od trenutka, ko ga dobijo, razmišljajo, kako ga bodo zamenjali? Zakaj ga ne sprejmejo, da bodo imeli še enega prijatelja, četudi imajo že druge? Nedavno sem imel v rokah staro srbsko kuharsko knjigo, hotel sem preveriti, kako se pravilno pripravlja najbolj zapletena srbska jed, džuveč. V receptu za govejo juho sem prečital, mimogrede, da se juha pristavi na štedilnik ob desetih zjutraj. Ne prej in ne pozneje! Domneva se torej, toda ne reče, ker ni treba, da je kosilo ob dvanajstih!
Vse je torej na svojem mestu, skladno z navadami in s tradicijo. Zakaj ne bi isto veljalo za avto, pod pogojem, da zanj skrbimo in da je v popolnem servisiranem redu? Avto, ki sem nanj ponosen. Avto, ki se mu ne bom odpovedal prej, preden ga zares ne prevzame tehnična starost. Avto, ki ga odplačujem brez strahu, da me čez tri leta čaka potreba po še enem posojilu, v tem življenju, ki je popolnoma izposojeno. Saj psa ne zavržemo, ko je star.
Svoj čas smo stvari okoli sebe bolj spoštovali, dasiravno smo jih imeli veliko manj. Govorim seveda o tistih, ki so doživeli tako imenovana svinčena leta. Takrat v trgovinah ni bilo takšne izbire kot danes, imeli pa smo klinični center, o katerem so tujci govorili, da je na svetovni ravni. Imeli smo avtomobilčke, ki bi nas jih bilo danes sram, jih pa nekateri ponosno vozijo kot muzejske primerke.
Imeli smo marsikaj, s čimer smo se postavljali, pa je izginilo iz naše domišljije. Spomnil sem se človeka, ki sem ga osebno dobro poznal: partizanski general, ki se je po vojni vojaško izobraževal, Dušan Kveder, je v petdesetih letih prejšnjega stoletja kot gost predaval na generalštabnih šolah v Švici, na Švedskem, Norveškem in še kje. Tema je bila naša takratna vojaška doktrina. Šlo je seveda za teritorialno obrambo, kakor smo jo povzeli iz partizanske vojne. Iz tega je nastala teorija teritorialne obrambe. Kje je danes? Danes imamo vojsko za izvoz. To so nam pravkar povedali iz nove vlade: vse, kar imamo, so vojaki za izvoz. Naša nova vojaška doktrina ...
Imamo tudi veliko izbiro lepih avtomobilov za predstavnike naše demokracije. Moram reči, da so se navadili imeti drage avtomobile, predstavniki demokracije so se tega naučili zelo hitro. Meni pa se je zdelo lepo, da si lahko nekoč prvega predstavnika demokracije videl v lekarni, kjer je potrpežljivo čakal v vrsti. Pred lekarno ni bilo niti tistega lepega konjička. Bili so časi.
Ne vem, ali predstavniki demokracije zdaj tudi razmišljajo o tem, da svojega mercedesa ne bodo dali zamenjati že čez tri leta. Kot veliko stvari bi avtomobili, tudi če so reprezentančni, lahko postali v navadah naročnikov skromnejši. Pa ne bodo.
Tako kot ne bomo spet doživeli časov izpred štiridesetih let, ko smo imeli desetkrat več avtobusnih povezav. Človek hoče status. Status pomeni imeti avto. Če je družina štiričlanska, potem po možnosti štiri avte. In zamenjati jih čim prej. Tudi to je status. Lahko bi govorili o navadah modernega človeka. Ali pa o moderni vrsti ošabnosti, na katero smo ponosni.

 

Celoten članek je na voljo le naročnikom. .

Zakup člankov

Celotna številka Mladine je vaša za 3,7 evra. Za nakup tedenskega dostopa do vsebine pošljite SMS z vsebino MLADINA2 na številko 7890. Kodo, prejeto na telefon, prepišite v spodnje okence in takoj boste boste lahko dostopali do vsebin.

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €
  • Polletni zakup ogleda člankov
    75 €
  • Letni zakup ogleda člankov
    149 €
  • Mladina digital - mesečna naročnina na spletne vsebine, prekini kadarkoli
    14 €

Če želite zakupiti članke za daljše obdobje, se morate .
Z dolgoročno NAROČNINO prihranite tudi do 25 %!

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.