Marcel Štefančič, jr.

27. 11. 2008  |  Mladina 48  |  Kultura  |  Film

Presenečenje v Šanghaju

Jim Goddard Sean Penn, Madonna, Paul Freeman

/media/www/slike.old/mladina/dvdshanghai.jpg

 

Film se odvrti v oddaljenem, kostumskem Šanghaju, kjer na lepem zagledate Madonno - v vlogi predane, odločne misijonarke. Kaj hoče? Opij, s katerim bi svojim pacientom lajšala bolečine. Vstopi Sean Penn, Indiana Jones brez doktorata. Kaj išče? Priložnost. Jasno, Madonna je priložnost, toda priložnost pride v paketu z željo: opij! Na njuno nesrečo skušajo do tega opija priti tudi vsi gangsterji, vsi švercerji, vse rikše in vse konkubine predkomunistične Kitajske. Presenečenje v Šanghaju, avanturistični retro pop, je lep spomin na osemdeseta, na dekado, v kateri je bilo vse mogoče, in to dobesedno: »Anything goes,« kot so rekli. Gordon Gekko je to v filmu Wall Street formuliral rahlo drugače: »Pohlep je dober!« Nič, v osemdesetih je vsak prišel s svojo definicijo osemdesetih, tudi Madonna in Sean Penn - Presenečenje v Šanghaju je bil njun statement o osemdesetih. Ker so bila osemdeseta čas, ko je bilo mogoče vse vnovčiti, sta tudi Penn in Madonna - okej, Penn je bil menda izvirno proti! - sklenila, da vnovčita svojo romanco, svoj sanjsko čudni zakon, ki je tedaj polnil TV ekrane, regularne medije in še posebej tabloide. In v Presenečenju v Šanghaju sta vnovčila prav dejstvo, da obstajata, da sta seksi, da imata profitno margino, da sta torej vnovčljiva. To sta zapekla z eksotiko, ki ni h'woodskemu glamurju nikoli škodila, in samoironičnim
screwballom, ki ga skuša uglasiti George Harrison. Lov za izgubljenim zakladom sreča Lov za zelenim diamantom.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.