Mož, ki je preveč videl

Umrl je Vilko Filač, genialni direktor fotografije

Vilko Filač na snemanju

Vilko Filač na snemanju
© Darko Sintič

Vilko Filač je leta 1997 posnel film The Brave, ki ga je režiral Johnny Depp, s katerim se je sprijateljil nekaj let prej, med snemanjem Kusturičevega Arizonskega sna. Depp, ki je film sam financiral, je tudi igral - obupanega, obubožanega, izrinjenega, deklasiranega Indijanca, ki se iz zapora vrne na smetišče, ob katerem životari s svojo družino, brezposeln, zapit in izgubljen. Ker mu ne preostane drugega in ker skuša odrešiti svojo družino, se odpravi k enigmatičnemu tipu, ki mu ponudi vlogo v snuffu: pred kamero te bomo mučili in potem ubili - v zameno boš dobil 50.000 dolarjev! Ponudba, ki je Indijanec ne more zavrniti. Ponudnika, ki skoraj malrauxovsko dahne »Pogum je to, da se upreš smrti«, igra Marlon Brando. To, da je to malo, zlobno, nihilistično pošast na invalidskem vozičku odigral Brando, pove vse o ambicijah tega eposa, ki ga je Filač posnel s finim, lucidnim, vsevidnim, čudovito organiziranim, diskretno zaljubljenim, imigrantskim očesom popotnika. Videl je vse tisto, česar drugi tam, v kalifornijskem puščavskem Ridgecrestu, ne bi nikoli videli. Tudi na tisto žareče, ožgano, agresivno sonce, s katerim se odpre film (in kasneje nadaljuje), je verjetno dolgo čakal - čakal in čakal, da se je pač postavilo v pravi položaj. To je vedno počel. Čakal je na sonce, na pravi trenutek, na pravo svetlobo. Včasih je trajalo ure in ure. Ko je z Ademirjem Kenovićem pred nekaj leti snemal Skrivni prehod, je trajalo štiri ure. In vsi so čakali z njim.
Koliko časa je to trajalo na setu filma The Brave, ne vem, toda gotovo je trajalo: posnetki so namreč tako lepi in hipnotični, da bi jih danes verjetno pričarali kar po bližnjici - z digitalnimi efekti. Leta 1997 je zadoščalo, da si na te posnetke počakal. V tem je umetnost. Čakanje na pravi trenutek je del filma. In Filač je bil umetnik, ki je še predobro razumel, da čas, ki gre v film, traja le trenutek, ko ga gledamo. O filmih ni nikoli kaj dosti govoril, publicitete ni hotel, intervjujev ni dajal - in nikoli se ni ravno gnal, da bi gledal filme, ki jih je posnel. Pravi film je bil zanj trenutek, ko je film snemal - ko je torej tisti čas, ki na platnu mine v trenutku, še trajal, ko je bilo še vse mogoče, ko so bili še vsi skupaj, ko so vsi še imeli čas, ko je snemanje združilo naključne ljudi in jih prelevilo v malo, začasno, delikatno, ekstatično utopijo, ubežno anarhično skupnost, ki živi na sposojenem času in ki bo po koncu snemanja razpadla. Filmi so le prebliski te utopije, njene reminiscence, zadnji, obupani, iluzionistični poskus, da bi vsaj nekaj trajalo.
Vilko Filač je bil za klasicista preveč postromantičen. Za postromantika je bil preveč modernističen. Za modernista je bil preveč nostalgičen - predobro je vedel, da gre zares. Da je čas, ki gre v film, vse, kar ti ostane - in da bodo trenutki, ki bodo ven prišli na platnu, izginili kot kaplje v dežju. In da bo tedaj že prepozno. In da bo tedaj že vse mimo. In da bo starejši za film. Hja, filmi so iluzije - in Filač o teh iluzijah ni imel nobenih iluzij. Kdo je bil tu čigav alterego, Brando Deppov, Depp Filačev ali Filač Brandov, ni jasno, toda našli so se v pravem trenutku. Pod dobrim soncem. V pravi svetlobi. V utopiji. Johnny Depp je film The Brave premierno prikazal v Cannesu, toda ameriški filmski kritiki so ga tako razsuli, da je sklenil, da ga v Ameriki ne prikaže. In res ga ni. Nikoli. A po drugi strani, le zakaj bi ga - ta film o filmu, ki vključuje Brandov antologijski monolog o smrti in njegovo nemočno iskanje besede za »tisto«, česar dopolnitev naj bi bila smrt, je bil tako intimen, da ni bil za kino. Zdi se, kot da so posneli home-movie, s katerim so dokumentirali svojo malo utopijo v puščavi Mojave, svoje druženje, prijateljevanje in čakanje na pravo sonce. In zdi se, kot da je Depp potreboval le dobro pretvezo (slabe filmske kritike), da filma nikomur ne prikaže.
Preveč mu je pomenil. Tudi Filaču je veliko pomenil. In Marlonu Brandu tudi. Igral je Mefista, ki hoče videti smrt, da bi se je nehal bati. Filaču je rekel: »Vilko, vem, da izgledam kot Hudič, toda prosim te - posnemi me tako, da ne bom izgledal kot Hudič, ampak kot človek.« Na pravega se je obrnil. In obratno: »Ko je Marlon prišel in se mi predstavil, me je kar stisnilo. Pred mano je stal človek, ki sem ga vsa ta leta strašno občudoval - lep, močan, izreden, karizmatičen, tak kot v filmih, čista poezija. Zvečer sem se zjokal.« Brando je prišel zjutraj iz svojega bivalnika šele po treh, štirih urah, ker je hotel najprej predebatirati vse prizore in vse dialoge. Res, našli so se: Filač je štiri ure čakal, da je Brando prišel iz bivalnika, Depp pa je štiri ure čakal, da je Filač postavil sonce. Toda Brando je iz tega svojega »zamujanja« že davno naredil igro. Če je na snemanje Botra zamudil pol ure, je rekel, da ne razume te ali one replike. Če je zamudil eno uro, je rekel, da ne razume tega ali onega prizora. Če pa je zamudil pol dneva, je rekel, da mu ta ali oni prizor sploh ni všeč. Včasih je oznanil, da je treba snemanje nemudoma preseliti na drugo lokacijo, recimo iz Kolumbije v Maroko. Kar so nekoč - med snemanjem filma Quemada, otok v plamenih - tudi storili. Filač bi šel takoj zraven. Iz Kolumbije v Maroko. Vse do Casablance. Ni bil tehnik, ampak umetnik, genij filma in časa, ki gre vanj.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članke za daljše obdobje, se morate prijaviti. Prijavite se . Ostala ponudba naročniških paketov se nahaja TUKAJ.

Celotna številka Mladine je vaša za 3,7 evra. Za nakup tedenskega dostopa do vsebine pošljite SMS z vsebino MLADINA2 na številko 7890.

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €
  • Polletni zakup ogleda člankov
    75 €
  • Letni zakup ogleda člankov
    149 €
  • Spletna Mladina - mesečna naročnina na spletne vsebine, prekini kadarkoli
    14 €

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.