Če hočemo, potem bodimo država
Kako so že rekli Francozi? Noblesse oblige! Če hočeš imeti državo, je ne moreš kupiti v najbolj cenenih blagovnicah. Moraš ji dati ceno.
Tisto letalo! Kakorkoli se obrne, državljana to prekrasno, luksuzno, elegantno letalo preganja v mislih. Ali si ga kot država lahko privoščimo? Ali je demokratično, če se z njim prevažajo predstavniki naroda? Ali in koliko se bo to odrazilo na naših žepih? Predvsem pa, ali ne gre za lahkomiseln odnos do funkcioniranja države, ki je resna zadeva in ne sme vključevati tudi tako neresnih stroškov, kot je nekakšna reprezentanca?
Res je, da jo imajo nekateri znani narodi, ki jih pa vedno nekoliko ironično omenjamo zaradi nagnjenosti k pompoznosti. Denimo Britanci, katerih kraljico smo pravkar sprejemali in so si nekateri zaradi tega oblačili frake, drugi pa negodovali, ker jim te priložnosti z nepovabljenjem na državni sprejem nismo ponudili. Prezentacija je nekaj, kar govorimo o drugih - z mešanimi občutki zavidanja in rahlega posmeha. Vroč krompir postane, če se moramo sami ukvarjati s tem.
Razumljivo je, če ob vsakem predstavljanju postavljamo vprašanje cene in se ob tem dobro počutimo, ker vsaj tedaj mislimo na varčevanje. In vendar: zakaj tolikšna vnema pri preštevanju denarcev, ko gre, recimo, za tisto letalo? Ali niso celotne generacije sanjale o tem, da bi imeli svojo, popolno državo? Ali nismo tvegali celotnega gospodarskega zasuka, nekaj časa ostali tudi brez pomembnih trgov, le da bi lahko rekli, da smo si končno veljavno priborili tisto samobitnost, ki so nam jo opevali naši sodobni pesniki?
Z eno besedo, razumljivo je sicer zanimanje, v celoti, koliko porabijo naši veljaki s predsednikom države na čelu za svoje predstavljanje drugim, toda ali res moramo iz tega napraviti temo, ki jo potem ponavljamo v medijih iz dneva v dan, tedne in morebiti celo mesece? Kako so že rekli Francozi? Noblesse oblige! Če hočeš imeti državo, je ne moreš kupiti v najbolj cenenih blagovnicah. Moraš ji dati ceno.
Skratka, predsednik države ne more obiskovati Sarajeva ali še koga v tretjem razredu potniškega vlaka. Letalo mora biti. Takšno, da tudi solidno ali, če hočete, elegantno deluje. Je že res da je Olof Palme potoval v New York z redno linijo. Je pa Palmeja tudi pred kinom ustrelil neznanec, ki ga niti več ne iščejo. Ne, še enkrat: če hočemo imeti svojo lastno, samo nam pripadajočo državo, potem si zapomnimo, da predsedniki držav tudi v operi ne sedijo na drugi galeriji!
So stvari, o katerih ne razmišljamo popolnoma pošteno. Pošteno do svojih predstavnikov in nas samih, samega sebe. Da bi tudi sebe spoštovali. Prav tako radi pozabljamo ali pa, bi rekel, izpuščamo neke pomembne potankosti iz tistega, kar štejemo za vrhunske zasuke v življenju nacije. Z vsem občudovanjem, denimo, ki ga čutim do zaslug generala
Maistra, bi vendarle omenil, da mu je proti koncu tiste operacije na severu začelo zmanjkovati moči in da je bil za cementiranje slovenskosti Maribora dobrodošel tudi en srbski general, ki je pritekel na pomoč v zadnjem hipu. Pa tudi za izgubo južne Koroške niso krivi le germanofilski Avstrijci, marveč prav tako naši politiki, ki so hoteli preveč in so zato izgubili celo tisti del do Drave, ki bi ga lahko imeli brez plebiscita.
Od kod sploh naša velika nadarjenost za izpuščanje podrobnosti? Nedavno sem poslušal televizijski posnetek razprave nekih uglednih ljudi - pred osemnajstimi leti so bili blizu Demosu -, ki so razlagali, kako smo se osamosvojili. Lepo je tekla beseda in nič ni bilo, samo po sebi, narobe. Vendar pa v enourni razlagi ni bila niti z besedico omenjena vloga komunistov in njihovega tedanjega vodje, pozneje predsednika, brez katere res ne vem, kako bi nastal tisti veličastni Demos in kako bi stvari tekle, če ne bi bilo odhoda slovenske delegacije z zadnjega kongresa jugoslovanskih komunistov v Beogradu, z znamenitimi solzami vred. Pa se tudi ne spomnimo, da je tista naša delegacija tam nosila glavo v torbi.
Težko vprašanje je to, kaj priznati komunistom, čemur so se oni sami potem odrekli, toda ali jih lahko vržemo iz zgodovine, razen seveda pripombe, da smo imeli narodnoosvobodilno vojno, ampak so jo komunisti zlorabili za prihod na oblast. So, toda narodnoosvobodilna vojska je zmagala in smo zato med drugim dobili nazaj Primorsko. Če nekatere stvari pri vsem tem pozabljamo, kako si bomo sploh predstavljali preteklost?
Kot tisti intelektualci, ki zaneseno govorijo o osamosvojitvi, v kateri sploh ni bilo, denimo, Kučana ...
Sploh pa je s komunisti križ. Poglejmo Ruse. Stalina ima zdaj svet za pošast človeštva, toda Rusi ga množično razglašajo za enega največjih v svoji zgodovini. Nekoč sem vprašal Mongole, kaj mislijo o Džingiskanu. Dolgo so molčali, potem pa rekli: to je bil največji Mongol ...
Kaj naj storijo Američani in Britanci - s tistim Stalinom! Skupaj z Rooseveltom in Churchillom je vodil protifašistično koalicijo, brez njega tudi ne bi premagali Hitlerja. No, vsaj ne v štirih letih ...
Resnici na ljubo, zamolčevanje je slovenska posebnost. Saj pri tem nismo enostranski, poleg komunistov popolnoma pozabljamo tudi na doktorja Antona Korošca, ki je dvajset let, ves čas prve Jugoslavije tako rekoč, vodil največjo politično stranko, pa še cerkev, hkrati pa kot jugoslovanski minister preganjal nemško nacistično agenturo.
Smo seveda demokratična država, vedno se najde kdo, ki oponira - čeprav tega ne storijo vedno niti zmagovalci na volitvah. Za Američane naredimo uradno vse, kar želijo, in o njih uradno govorimo le zelo lepo. Dovolimo pa nekaterim glasovom, zlasti v tisku, ki je neodgovoren, da Američane obravnavajo tudi drugače, kritično. Da, imamo demokracijo. Ugajamo Ameriki, šepetaje pa o njej rečemo, kar se nam zdi.
Vrnimo se domov. Lahko bi zgodbo o zamolčevanju nadaljevali v nedogled - naj se le še spomnimo, kako preštevamo kosti. Tiste iz pobojev po drugi svetovni vojni nič koliko, kosti, ki so jih pustili za sabo Slovenci v drugi svetovni vojni, pa le mimogrede. Še dobro, da bomo obnovili bolnico Franjo!
Naučiti se bomo morali spoštovati vso preteklost, tudi tisto, do katere iz enih ali drugih razlogov ne čutimo naklonjenosti. Pa še nekaj: sprijazniti se moramo s tistim letalom. Saj hočemo biti država?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.