Marjan Horvat

22. 1. 2009  |  Mladina 3  |  Kultura

Razstava o predsodkih

Zakaj je David Černy, ne da bi se zavedal, storil za Evropsko unijo več kot armade evropskih birokratov

Nihče, razen »posvečenih« v evropske zadeve, se najbrž ne ukvarja z bistroumnim dovtipom angleškega zgodovinarja Timothyja Gortona Asha, da »Evropska unija zagotovo ne bi bila sprejeta v EU«, saj ne izpolnjuje standardov demokratičnosti, ki jih sama zahteva od novih kandidatk. Ashovo stališče sprejemajo evrobirokrati in politiki z nasmeškom, vendar je vprašanje, če se zavedajo globine prepada, nekateri mu pravijo demokratični deficit, ki zeva med »evropskimi državljani« in institucijami EU, kjer danes odločajo o 80 odstotkih vprašanj, ki so pomembna za življenje in delo vsakega državljana. Tudi številni mediji in gibanja za združeno Evropo, ki nagovarjajo nekakšnega »fiktivnega« Evropejca, se zadovoljujejo z opredelitvijo evropske biti kot »združenih v raznolikosti« in zaradi politične korektnosti tolerirajo ukoreninjene predsodke med narodi, medsebojno nezaupanje in klišejsko obravnavanje drugega. Korak pri odkrivanju te Evrope je naredila sedaj predsedujoča EU.
Češka, domovina Švejka, se je v atriju palače Justus Lipsius v Bruslju lotila predsedovanja EU tudi s postavitvijo, za marsikoga pregrešne in provokativne, umetniške razstave Entropa, ki razgalja pred javnostjo stereotipe o posameznih članicah EU. Čehi so za to nalogo angažirali Davida Černyja, provokativnega češkega umetnika, ki je leta 1991 na praškem trgu prebarval tisti sovjetski tank, ki »oznanja« osvoboditev češke prestolnice leta 1945. Černy je sicer znan po provokativnih umetniških delih, ki človeka silijo k razmišljanju. Tudi v Bruslju ni mogel iz svoje kože in ugotoviti je hotel, »ali se je Evropa sposobna smejati sami sebi«. Pravzaprav gre za iskanje odgovora na vprašanje, ali so ljudje, ki predstavljajo države in nacije v EU, pa tudi samo prebivalstvo, dovolj zreli in pripravljeni za združevanje in spoznavanje tudi na medčloveški ravni, z vsemi predsodki o drugem, in ali je tudi EU pripravljena postati tarča kritičnih presoj in - zakaj ne - posmeha. »Želeli smo povedati, kako težko je Evropo videti le iz ene perspektive. Hoteli smo izraziti kompleksnost EU,« je Černy pojasnjeval svojo instalacijo v palači Justus Lipsius.
Za razburjenje je avtor poskrbel že pred otvoritvijo s priznanjem, da so razstava in tudi vseh 27 umetniških del le njegovi, ne pa delo skupine avtorjev iz članic EU, kot je načrtovalo češko predsedstvo. Černy se je opravičil predsedniku češke vlade Mireku Topolaneku, ker ga je »namerno zavedel«, vendar je kot na dlani jasno, da takšne razstave ne bi zmoglo spraviti skupaj 27 umetnikov iz različnih evropskih držav, saj bi težko uskladili svoj poglede, kljub pregovorni tolerantnosti umetniških duš, v mozaiku stereotipov o »združeni raznolikosti«, kot ga na ogled ponuja Černy.
Ta je na plastične podlage, izrezane v obliki zemljevida posameznih evropskih držav, duhovito in z bistroumno jasnostjo, pa tudi poznavalsko, postavil različne motive, ki naj bi bili stereotipni za posamezno državo. Evropski stereotip o Poljski je upodobil s figurami duhovnikov, ki, tako kot kaže znamenita fotografija ameriških vojakov iz 2. svetovne vojne na Iwo Jimi, dvigajo mavrično zastavo; Švedsko z logotipom Ikee, Italijo z velikim nogometnim igriščem; Belgijo z bonboniero, na zemljevidu Litve skupina fantov, oblečenih v vojaške uniforme, ščije na nekdanji sovjetski imperij; Romunija je dežela Drakule; Irski je namenil krompir in dude, Nizozemska pa je pod vodo, iz katere štrlijo le minareti; Francijo ponazarja velik transparent: »Stavkamo«; na zemljevidu Danske pa je možicelj iz lego kock, ki spominja na Mohameda. Tudi Slovenijo je umetnik doživljal po svoje, saj je na kamniti zemljevid zapisal: »Prvi turisti so bili tukaj leta 1213.«
Černy je bolj ali manj posrečeno trčil ob predsodke o posameznih evropskih nacijah, ki so »zelo subtilne in trdovratne mikroideologije vsakdanjega sveta, v katerem ideologija deluje 'prikrito in zvijačno'«, pojasnjuje Ksenija Šabec v knjigi Homo Europeus. V bistvu so predsodki sestavni del življenjskih praks in kot taki bolj zakoreninjeni v posamezniku kot ideologije. Še posebej pa so lahko nevarni tisti predsodki, ki se navezujejo na posamezne etnične skupine oziroma nacije in narode. Tu se vsakdo hitro znajde na občutljivem in nevarnem terenu; Černy je s svojo razstavo dregnil vanje in zraven tega še v speče antagonizme, ki se napajajo iz starih zgodovinskih zamer med posameznimi narodi, ki so morda začasno suspendirani na javni sceni, vendar ovirajo pristnejše sodelovanje in razumevanje v Evropi. Je pa za marsikoga Černy šel s svojo razstavo predaleč. Nemci so svojo predstavitev v obliki avtocest, ki grozovito spominjajo na obrise kljukastega križa, pogoltnili brez pripomb. Slovaki so protestirali, saj jih je ponazoril z ogrsko salamo, kar kaže na zgodovinsko napete odnose med sosedama. Še dlje je šel pri Bolgariji, ki jo predstavlja s turškim straniščem, in bes Bolgarov je bil hud. Černy se je opravičil, ker so ga narobe razumeli, češki minister za evropske zadeve Alexandr Vondra pa je obljubil umik »turškega stranišča« z razstave in v pomiritev razgretih strasti opozoril, da »se umetnost v palači Justus Lipsius menja vsakih šest mesecev«. Drznemu Černyju je uspelo upodobiti tudi svojo domovino, vendar si njegovo predstavitev Češke opazovalci različno razlagajo: nekateri vidijo v njej ironiziranje vloge predsedujoče EU, drugi pa v postavitvi Češke v obliki srca z zlatim obročem na elektronskem zemljevidu, njeno dejansko vlogo v Evropi.
Ali Černy s svojo umetnino sledi stereotipnim podobam o posameznih evropskih narodih tako, da se »nekateri stereotipi ponavljajo v precej podobnih različicah ... tako je na primer stereotipizirani objekt običajno prikazan kot manj racionalen, manj praktičen, neizobražen, neumen, nagnjen k alkoholu, skop, reven itd ...«, kot to opredeljuje Šabčeva, ne bomo razčlenjevali, saj takšne in drugačne stereotipe vsiljujejo javnosti mediji, predvsem televizija, popularna kulturna industrija in politični diskurz s svojimi retoričnimi klišeji (o na primer britanski, nemški, poljski 'duši'). Černy pa je s svojo razstavo le opozoril nanje. O takšnih tipičnih zahodnoevropskih stereotipih govori tudi ena izmed redkih šal o Evropejcih, ki se poigrava s konceptom nebes in pekla. Takole gre: Nebesa so tam, kjer so policisti Britanci, glavni kuharji Francozi, mehaniki Nemci, ljubimci Italijani, vse pa organizirajo Švicarji. In pekel? Ta je tam, kjer so glavni kuharji Angleži, mehaniki Francozi, ljubimci Švicarji, policisti Nemci, vse pa organizirajo Italijani.
Slovanski narodi, predvsem balkanski, so deležni posebne pozornosti na evropski medijski sceni in eden izmed zelo ukoreninjenih stereotipov je, da so to »perverzna skupina ljudstev, po svojem vedenju blizu plemenskosti, sumničavi in nezaupljivi drug do drugega, prijazni na videz, ampak v resnici zelo cinični, v stalni pripravljenosti na boj, ponosni na svojo borbeno zgodovino in popolnoma nesposobni soočiti se z modernim svetovom«. Tako je označil svoje nekdanje jugoslovanske gostitelje v času razpadanja SFRJ angleški veleposlanik David Anderson. Slovenci smo sicer del te Andersonove »zgodbe«, vendar se dejansko skozi zgodovino vlečejo o nas drugačni stereotipi. V knjigi Slovenski avtoportret 1918-1991 je Alenka Puhar ugotovila, da so Slovenci v bivši Jugoslaviji pri prebivalcih drugih republik veljali za marljive, pridne, sposobne, civilizirane, pa tudi podrejene, uklonjene, pomehkužene. Povezovali so jih z avstrijsko oziroma nemško disciplino in urejenostjo, kar je zagotovo prispevalo k poimenovanju Slovencev z »dunajski kočijaži«, »avstrijskimi hlapci«, »kranjskimi Janezi« itd. Spet drugače so Slovence dojemali Avstrijci in Italijani, saj so bili dolgo časa za njih Slovenci necivilizirani barbari onstran meje, ki sosede neprestano opozarjajo na kakšne zgodovinske dogodke. Tudi sami sebe vidimo torej različno.
Lahko pritrdimo gruzinskemu filozofu Nodarju Djinu, ki pravi, da je vsak posameznik in vsaka skupnost »sestavljena iz tega, kako jo vidijo drugi ... človek in ljudstvo nista nikoli tisto, kar dejansko sta«. Zato se nima smisla razburjati nad izbiro Černyjevih motivov na razstavi, ki so seveda plod subjektivne presoje avtorja. Brezplodno je tudi polemizirati z umetnikom Ervinom Mrkošekom, apokrifnim avtorjem ponazoritve Slovenije, ki je v razstavni brošuri zapisal, da Slovenci vidijo »lastno identiteto, kot da bi bili turisti na lastni zemlji«.
Češki umetnik David Černy je v resnici odprl pandorino skrinjico in opozoril na probleme, o katerih je treba diskutirati. To je storil drzno, a vprašanje je, ali bo kaj koristi od njegove drznosti in provokativnosti. Za zdaj nič ne kaže, da bi mu postavili kip v bruseljski palači Justus Lipsius. Sicer pa je v torek češko predsedstvo dokončno popustilo pod pritiski iz Bolgarije in prekrilo umetniško delo, ki ponazarja Bolgarijo s črnim pregrinjalom. Zdaj Bolgarijo namesto turškega stranišča »ponazarja« velika črna lisa.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članke za daljše obdobje, se morate prijaviti. Prijavite se . Ostala ponudba naročniških paketov se nahaja TUKAJ.

Celotna številka Mladine je vaša za 3,7 evra. Za nakup tedenskega dostopa do vsebine pošljite SMS z vsebino MLADINA2 na številko 7890.

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €
  • Polletni zakup ogleda člankov
    75 €
  • Letni zakup ogleda člankov
    149 €
  • Spletna Mladina - mesečna naročnina na spletne vsebine, prekini kadarkoli
    14 €

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.