Ljudje na žici

Zakaj bi moral biti 11. festival dokumentarnega filma v Ljubljani pravi medijski dogodek

Rembrandtov »Obtožujem«

Rembrandtov »Obtožujem«

Kako to, da je uspelo džihadistom 11. septembra 2001 tako zlahka zrušiti Svetovni trgovinski center? In kako to, da jim je uspelo 26. februarja 1993 v garažo pod Svetovnim trgovinskim centrom prišvercati bombo in jo potem detonirati? Saj res: kako to?! Odgovor vas čaka na povsem nepričakovanem mestu: v briljantnem Človeku na žici, ki je nedavno snel Oskarja za najboljši dokumentarec in ki bo prikazan na 11. festivalu dokumentarnega filma (Cankarjev dom, 23. - 30. marec). Jasno, Človek na žici ni niti dokumentarec o 11. septembru 2001 niti dokumentarec o 26. februarju 1993, ampak dokumentarec o 7. avgustu 1974, ko se je francoski vrvohodec Philippe Petit sprehodil po kablu, napetim med dvojčko-ma Svetovnega trgovinskega centra. Ilegalno, se razume. Brez odobritve. In nepričakovano. Nenadoma so ga zagledali tam zgoraj. Ni čudno: Petita, popolno antivrtoglavico, so tedaj pogosto kar nenadoma zagledali tam nekje zgoraj, recimo nad Notredamsko cerkvijo, sydneyskim mostom in luizianskim Superdomom ali pa med palačo Chaillot in Eifflovim stolpom.
Izgledal je kot supermanska verzija Jezusa Kristusa: od daleč se je namreč zdelo, da hodi po zraku. Še zlasti v New Yorku, med dvojčkoma, ko se je sprehajal več kot 400 metrov visoko. In pod njim ni bilo ničesar. Nobene mreže. Nobene zaščite. Le gravitacija. Njegov 45-minutni sprehod je bil senzacija. Vsi so rekli: vau! No, policija - sicer nič manj uročena - ga je po »umetniškem zločinu stoletja« oz. »sprehodu stoletja«, precej bolj nevarnem od sprehoda po Luni, vendarle prijela in uklenila. Toda njegov »teroristični« performance je bil obenem tudi pravi »teroristični« logistični podvig: na vrh Svetovnega trgovinskega centra mu je uspelo skrivaj spraviti nekaj ton materiala, vključno z več kot 200-kilogramskim kablom. Pred tem je svoj »napad« dolgo in filigransko načrtoval: zbiral je načrte, fotografiral (tudi iz zraka), se maskiran in z lažnimi dokumenti vtihotapljal v WTC, se skrival na strehi, preverjal varnostni sistem in tako dalje. Generalka za 11. september 2001 je uspela, heh, resda nehote, toda prav Philippe Petit je bil ta, ki je s svojim aktom Svetovni trgovinski center postavil na zemljevid - naredil ga je pomembnega, atraktivnega, urgentnega. Dvignil mu je ceno. Z eno besedo: pokazal ga je al-Kajdi.
In mnogi izmed filmov, ki jih bo zavrtel letošnji - prvič tudi tekmovalni - festival dokumentarnega filma, so povezani z geopolitiko, ki leze iz patologije Svetovnega trgovinskega centra in 11. septembra. Recimo: Srce iz Jenina je bolj čudno od najbolj fiktivne fikcije. Leta 2005 so izraelski vojaki v Jeninu, palestinskem begunskem taborišču na Zahodnem bregu, pomotoma ustrelili Ahmeda Khatiba, 12-letnega Palestinca. Ker mu palestinska bolnišnica v Jeninu ni mogla nuditi prave pomoči, so ga prepeljali v izraelsko bolnišnico, kjer je umrl, njegova starša pa sta se potem v dvanajstih urah odločila, da bosta njegove organe darovala izraelskim otrokom, vključno s srcem. Ha! Zdaj, nekaj let kasneje, ekipa obišče tiste Izraelce, ki jim je življenje rešil mali Palestinec, rojen med dvema intifadama. Med drugim obiščejo tudi Menuho Levinson, hčerko ortodoksnih Judov - njen oče pove, da bi raje videl, če bi ji organ daroval Izraelec, ne pa Arabec, in da tudi sicer ne bi nikoli pustil, da bi se družila z Arabci. »Zakaj se raje ne odselite,« vpraša Ahmedovega očeta, ki mu odvrne: »Zakaj se vi ne odselite?«
V Fikserju se boste preselili v Afganistan, kjer boste videli »zakulisje«, ki je pripeljalo do usmrtitve Ajmala Naqshbandija, »fikserja«, neke sorte skavta, ki je tujim dopisnikom rihtal intervjuje na »drugi« strani: Talibani so ga z italijanskim dopisnikom ugrabili, po pogajanjih - in izpustitvi talibanskih zapornikov - pa so osvobodili le dopisnika, medtem ko so njega obglavili. V Bojevnicah v sariju se boste premaknili v Nepal, kjer vas čaka šest žensk, ki se borijo na različnih straneh večne državljanske vojne - nekatere kot aktivistke, druge kot maoistke, tretje kot monarhistke. Če bi se združile, bi zrušile kastni režim, ki jih zdaj ločuje, izigrava in terorizira. Če bi mimo prišel Mensud Duraković, trener kadetov mostarskega Veleža, bi storil natanko to: v dokumentarcu Mostar United namreč združi oba bregova Neretve, bošnjaškega in hrvaškega, ki še vedno iščeta nekaj, za kar bi lahko skupaj živela. Dediči, junaki istoimenskega dokumentarca, so mehiški otroci, niti še ne kadeti, ki so od svojih staršev podedovali revščino, totalno deklasiranost in nemogoče, brezizhodne razmere, v katerih morajo že od malega cele dneve garati, da bi preživeli - otroci v tem Tretjem svetu se rojevajo kot odrasli. A propos: kje je Ry Cooder dobil ime za famozno kubansko skupino Buena Vista Social Club? Odgovor ponuja dokumentarec Drugi pogled - Social Club Buena Vista, ki razkrije, da ga je pobral pri imenu kluba, čigar ostanki danes ždijo v popolnem slumu, najrevnejšem predelu Havane.
Vsi ti dokumentarci so fine, bogate, insajderske depeše s fronte - o rečeh in ljudeh, ki jih pokrivajo, nam povejo bistveno več kot medji. Še več: pripovedujejo nam o rečeh in ljudeh, ki jih mediji pretežno ignorirajo. Ti dokumentarci so praktično edini medij skritega, nevidnega, »skrivnostnega« sveta, ki se medijem ne zdi dovolj komercialen, da bi ga opazili. Na voljo so tudi druge reči in drugi ljudje, recimo kultni ameriški žurnalist Hunter S. Thompson (Gonzo), skrivnosti Rembrandtove »Nočne straže« (Rembrandtov »Obtožujem«), tragedija Ekatarine Velike (EKV), avtistična sestra francoske zvezdnice Sandrine Bonnaire (Sabina), češki disidentski predsednik Vaclav Havel (Državljan Havel), mučenica sedme sile Ana Politkovska (Pismo Ani Politkovski), japonski tempelj, v katerem so pokopani tudi vojni zločinci (Yasukuni), možganski trust, ki je leta 1992 »izvolil« Billa Clintona (Vrnitev Vojne sobe), smetarsko podjetje »camorra« (Lepa dežela), sodne cenitve človeškega življenja (Odškodnine), kalifornijski industrijski wasteland (California Company Town), francoske gorske kmetije (Moderno življenje) in kakopak slovenski otroci (Otroci), toda nikar ne spreglejte dokumentarca Strogo zaupno, ki lepo pokaže, zakaj Američanom ni uspelo preprečiti 11. septembra - ker je postala država, vključno s svojim aparatom in svojimi tajnimi službami, preveč skrivnostna. Če bi o njej posneli vse tiste dokumentarce, ki so jih o njej posneli po 11. septembru, potem 11. septembra ne bi bilo.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.